KOPER – S poostrenimi varnostnimi ukrepi se je na koprskem okrožnem sodišču nadaljevalo sojenje obtoženima lanskega umora 57-letnega Oliankija Vatovca iz Čežarjev pri Kopru, 61-letnemu Izolanu Marku Markoviču in 32-letnemu Bolgaru Kosti Aleksandrovu. Obtoženca sta bila med obravnavo ves čas vklenjena z verigo na nogah, poleg treh pravosodnih policistov sta v dvorani za dodatno varnost skrbela še dva kriminalista, hodnik pred sodno dvorano pa je nadziral tudi varnostnik sodišča. Kot priči sta bili včeraj vabljeni kriminalistka GPU K. K. in nekdanja partnerica obtoženega Markoviča E. P.
Napetost je bilo čutiti že na začetku, ko je okrožna državna tožilka Vanja Chiara Bažec petčlanskemu sodnemu senatu, ki mu predseduje sodnica Orjana Trunkl, predlagala, da se oba obtoženca odstranita iz dvorane, saj se E. P. počuti prestrašeno in ogroženo ter se boji obtoženega Markoviča, ki naj bi ji grozil z likvidacijo. Predlogu je nasprotoval Bolgarov zagovornik Bojan Pečnik s trditvijo, da priča v dosedanjih postopkih ni nikoli izjavila, da se boji Markoviča.
Sodišče je najprej zaslišalo kriminalistko K. K., ki je s kolegom z generalne policijske uprave zapisala dva uradna zaznamka. »Julija lani je obtoženi Markovič poklical E. P. iz pripora in ji naročil, naj mu prinese oblačila in denar. Odgovorila mu je, da tega ne more storiti, ker se ga zelo boji. Poklicala je policijo in povedala, da je doživela tak šok, da se je onesvestila, k sebi je prišla šele s pomočjo sodelavcev. Ženska je bila zelo zmedena, izpovedala se je tudi, da je na sprehodu s kolegico in psičkom na parkirišču pri izolski ladjedelnici videla avtomobil temne barve z bolgarskimi registracijami, ki se je ustavil pred njimi. Moška temnejše polti iz avtomobila nista izstopila. Po njeni izpovedi je dobila občutek, da jo zasledujejo. Zapirala se je v stanovanje, ker se je zbala za sina in psa. Markovič je bil po prijavi E. P. zelo posesiven in ljubosumen in ji je zagrozil, da jo bo likvidiral, če bo našla drugega moškega. Ne sicer osebno, temveč da pozna ljudi, ki bi bili pripravljeni to storiti,« je dejala K. K. in dodala, da ji je že v prvem kontaktu na pogovoru na izolski policijski postaji dala svojo telefonsko številko. Na vprašanje zagovornika Pečnika, ali ima E. P. status zaščitene priče, je kriminalistka odgovorila, da tega ne ve. Dodala je še, da sta zaradi pojasnjevanja umora s kolegom kriminalistom na območje prihajala štirikrat do petkrat na teden. Obtoženi Markovič se je med zaslišanjem kriminalistke ves čas tresel na zatožni klopi in zmajeval z glavo. Ko je dobil besedo, jo je vprašal, ali je imela razmerje z njim, kar je kriminalistka odločno zanikala. Nadaljeval je z vprašanjem, ali so policisti že na prvem razgovoru grozili E. P., kar je tudi zanikala. »Vi ste jo prestrašili, vi ste ji uničili življenje, ne jaz. Če bi ji jaz uničil življenje, ne bi bila skupaj 20 let. Takšne ljudi je treba kaznovati,« je vzkipel Markovič.
Napetost se je nadaljevala, ko je predsednica senata pred zaslišanjem E. P. iz dvorane začasno odstranila oba obtoženca, v dvorani pa je sedela tudi zaslišana kriminalistka. Zagovornik Pečnik je zahteval, naj jo sodišče odstrani, saj da je njena navzočnost posredni pritisk na pričo. Po kratkem odmoru kriminalistka ni več vstopila v sodno dvorano.
E. P. je na začetku izpovedi povedala, da je močno depresivna, da jemlje predpisane tablete in redno obiskuje psihiatrinjo. »Z Markom sva bila bolj prijatelja kot partnerja. Pri meni je nekaj časa živel, ko je prišel iz zapora (sedel je zaradi umora slovenskega gostilničarja v Novigradu, op. p.), nato se je preselil, ker se nista razumela s sinom. Večkrat sem hodila v njegovo vikendico v Jagodju, mu prala, kuhala, skupaj sva zahajala tudi v igralnico. Strah me je obeh obtožencev. Ko so ga priprli, so me klicali njegovi znanci, zato sem zamenjala številko telefona. Še pred aretacijo mi je omenil, da je bil gor Kosta,« je povedala E. P. in na posebno vprašanje, kje gor, odgovorila – na kraju zločina v Čežarjih.
»Teh stvari nisem hotela slišati in poslušati. Me je pa Markovič prosil, naj grem z njim, ker ga je nekdo poklical in naročil, naj v morje odvrže neke cunje, ki so bile v zabojniku za smeti pri veslaškem klubu v Izoli. Bila je tema, zato nisem natančno videla, kaj je odvrgel v morje. Na gladini je nekaj časa plavalo svetlo obuvalo, mislim, da je bila bela superga. Ni mi povedal, kdo ga je klical in zakaj se mora teh stvari znebiti. Iz avta je odstranil tudi tepihe in jih odvrgel v smeti. Kje, se ne spominjam natančno. Ko so me 13. junija lani zasliševali na izolski policijski postaji, me je vprašal, kako je bilo. Omenila sem mu, da se zanimajo za kartonasto škatlo, v kateri so bili čevlji, ki mu jih je kupil prijatelj. Bili so prav šminkasti čevlji, taki za plesati, ki jih Marko ni dosti nosil, saj je imel na nogah raje športna obuvala. Zagrozil mi je, naj nikoli nikomur ne povem, kaj je vrgel v morje. Zadnjič sem se s kriminalistko K. K. pogovarjala prejšnji teden. Dejala mi je le, naj bom na pričanju na sodišču močna. Tega ne bi vzdržala, če bi za mano sedela obtoženca,« je še povedala prestrašena E. P.
Obtožena sta bila prištevna
Oba obtožena je pregledal psihiater Dragan Terzič in na neposrednem zaslišanju na sodišču povedal, da sta imela dejanje v oblasti in bila prištevna. Pri obeh je ugotovil znake neopredeljene osebnosti, ocenil je, da sta manipulativna in da vse skupaj doživljata kot žrtvi določenih okoliščin, zato tudi vztrajata, da nista naredila nič narobe. Za neopredeljeno osebnostno motnjo je po izvedenčevem mnenju značilno agresivno dejanje, agresija pa je lahko obrnjena tudi navznoter. Lahko je usmerjena v dosego določenega cilja, ta pa opravičuje uporabo katerega koli sredstva, je mnenje strnil psihiater. Z Markom sva bila bolj prijatelja kot partnerja. Pri meni je nekaj časa živel, ko je prišel iz zapora, nato se je preselil, ker se nista razumela s sinom.
