Justina 17 let v grobu, morilca še na svobodi

PRELESJE PRI ŠENTRUPERTU – Mineva sedemnajst let od nasilne smrti 77-letne Justine Šalehar iz vasi Prelesje pri Šentrupertu, a preiskava še kar ni obrodila sadov. Neznanca sta žensko, ki je živela sama, pretepla in ji prizadejala smrtne poškodbe, ji ukradla prihranke v višini dva tisoč takratnih tolarjev ter ranjeno pustila usodi.

Okruten obračun z nemočno ženico se je zgodil zadnje dni avgusta 1997. Justino Šalehar sta v domači hiši v Prelesju napadla roparja in od nje z grožnjami izsilila borih dva tisoč tolarjev plena. Ženska je po dveh dneh umrla v bolnišnici, storilcev pa do danes niso prijeli.

Policija: ne bomo odnehali

Na novomeški policijski upravi vsa leta po dogodku zagotavljajo, da primera niso pozabili. »Primer res še ni raziskan, vendar ne bomo odnehali, dokler ne odkrijemo storilcev,« so nam odgovorili ob deseti obletnici nepojasnjenega zločina. Od tedaj je, po naših informacijah, preiskava tam, kjer je bila na začetku.

Uganka, kdo je 26. avgusta 1997 moril v Šaleharjevi domačiji, ki stoji na vrhu hriba nad vasjo, se še ni razrešila. Domačini pravijo, da hiša stoji na rajskem kraju, v tem raju pa je Justina Šalehar živela sama. Imela je nekaj glav živine, kolikor je bila še pri močeh, je za živino skrbela sama.

Ni bila poročena, imela pa je nekaj sorodnikov, ki ji na kmetiji niso mogli kaj prida pomagati. Zato je pri njej večkrat priložnostno delal kakšen domačin iz okolice; treba je bilo poskrbeti za živino, pokositi travnike in še kaj. Nekoč urejena kmetija je bila bolj v slabem stanju, zato so se čudili, da je prav Šaleharjeva postala tarča neznanih roparjev, ki so si morda obetali dober plen.

Ko je prišlo na dan, da je bila Šaleharjeva žrtev neznanih divjaških napadalcev, se je po kraju tam okoli brž razširil glas o domnevnih storilcih. Nekateri so kar takoj nakazovali, kdo naj bi bil storilec, krivdo so vrgli na Rome, drugi so namigovali, da si je hotel nekdo prilastiti njeno posest. Govorice so se razširile še posebno potem, ko je ženica zaradi dobljenih poškodb po dveh dneh umrla v novomeški bolnišnici. Ljudje so stikali glave in premlevali, kaj naj bi se tam na hribčku usodnega dne dogajalo. Iskali so motiv, nekateri so celo imenovali domnevne storilce, medtem pa je policija sprožila obsežno preiskavo.

Na kraju dogajanja so skrbno zavarovali vse sledove in se lotili temeljitih analiz. Preiskava je bila res široko zastavljena, zaslišali so in preverili alibije več sto oseb. Toda odgovora o storilcih do danes ni.

»Dva sta me oravbala!«

Bilo je v večernih urah, ko sta dva neznanca vstopila v hišo Justine Šalehar. Od ženice, ki pravzaprav ni imela nič vrednega, sta zahtevala denar. Nekaj časa je molčala in ni hotela izdati, kje ima spravljene skromne prihranke, zato sta jo grobo pretepla, dokler jima ni izdala, kje ima tistih nekaj tolarjev. Imela je dva tisoč prihrankov. Polastila sta se plena, nato pa sta ranjenko prepustila usodi.

Naslednji dan je pretepeno Šaleharjevo našla socialna delavka, ki je takoj poklicala pomoč. Starka je bila toliko pri sebi, da je tudi policistu, ki je prvi prišel na kraj zločina, povedala nekaj podrobnosti. »Dva sta me oravbala,« je dejala in dodala, da sta ji ukradla dva tisoč tolarjev. V novomeški bolnišnici se je starkino zdravstveno stanje začelo slabšati in po dveh dneh je nesrečnica umrla.

Kriminalisti so pregledovali sledi, našli so nekaj prstnih odtisov in se sistematično lotili preverjanja. Temeljito so se pogovorili s skoraj vsemi vaščani, opravili so več kot dvesto pogovorov. Vsak je nekaj dodal, a sestavljanje mozaika ni pripeljalo do želenega cilja. Njihova opažanja so se razhajala, vsak je imel svoj pogled in domneve.

Odtise pustil elektrikar

Nekateri so omenjali Rome, ki so baje v bližini nabirali gobe, in s tem nakazali, koga sumijo. A preverjanje vseh teh podatkov ni dalo odgovora. Kriminalisti so obiskali romska naselja, nekaj oseb so preverili s poligrafskim testiranjem in niso našli nikogar, za katerega bi lahko z gotovostjo trdili, da je bil med ropom v hiši na hribčku nad Prelesjem.

Ko so izsledili možakarja, ki je v hiši pustil svoje prstne odtise, se je zdelo, da se preiskava bliža zaključnemu delu. Toda upanje je bilo preuranjeno: odtise je pustil elektrikar, ki je že pred časom tam menjal števec. Niti sanjalo se mu ni o dogodkih na dan zločina in kaj hitro so ga izločili iz vrst možnih osumljencev.

Druga vroča sled bi lahko bili odvrženi cigaretni ogorki, a tudi tu se je izkazalo, da z odkritjem ne bo nič, tam jih je odvrgla socialna delavka. Po vasi pa se je kar naprej šušljalo in premlevalo, kdo bi lahko bil storilec. Uslugo govoricam so dodali preiskovalci, ki so malce temeljiteje preverjali nekatere domačine, predvsem tiste, ki so sem in tja pomagali Šaleharjevi pri kmečkih opravilih. Enega od teh so zlobni jeziki tako preganjali, da se je možakar celo odselil, a se kljub temu ni mogel izogniti sovražnih pogledov in pripomb. Pozneje, po nekaj letih, ko so preiskovalci še vedno tavali v temi, je ta možakar naredil samomor. Pravijo, da tudi zato, ker so ga nekateri vztrajno omenjali kot morilca.

Obsežna preiskava pa se je nadaljevala z vedno novim preverjanjem alibijev možnih osumljencev, primerjali so kazenske evidence, iskali podobnosti kaznivega dejanja z drugimi podobnimi dogodki, opravili so rekonstrukcijo, aktivirali center za kriminalistično-tehnične preiskave, kjer so sproti analizirali vse, tudi najmanjše sledi. Težko je bilo dojeti, da je nekdo, tudi če je šlo za zakrknjena storilca, moril za ubogih dva tisoč tolarjev. Glede na okoliščine je mogoče domnevati, da ni šlo za načrtno dejanje, da se je zgodilo bolj po naključju, vendar se je spremenilo v tragedijo.

Smrt Justine Šalehar ni pozabljena, a spomin na okruten dogodek vseeno tone v pozabo. Njena domačija v Prelesju propada, domačini se sem in tja spomnijo napetih dni po njeni smrti, ko so se nekateri med seboj sumničavo pogledovali. »Če jih niso dobili doslej, jih ne bodo nikoli,« so prepričani.