Jureta v vodnjak, telefon pa v Krko

NOVO MESTO – »Z umorom Jureta Erjavca nimam nič in ne vem, zakaj me Tomaž Kristan tako bremeni,« je na sodišču dejal 24-letni Miran Plut z Jugorja. Če se očitki iz obtožnice izkažejo za resnične, mu grozi vsaj 15 let zapora, sicer pa je zanj višji državni tožilec Bojan Avbar, ki je prepričan, da obtožnica stoji na trdnih temeljih, že na predobravnavnem naroku predlagal 30 let zapora.

Po številnih pravnih zapletih oziroma poskusih izločitve nekaterih dokazov je včeraj Plut le stopil pred petčlanski senat. Bil je miren, pravzaprav je dve uri in pol, kolikor je trajalo njegovo zaslišanje, stal povsem pri miru in skorajda kar po tekočem traku zanikal številne obremenilne navedbe prič. »Kako komentirate vašo izjavo, zapisano v uradnem zaznamku policije, v katerem ste natančno opisali posle, ki ste jih imeli z Juretom? Navedli ste, da ste v drogo vložili vse svoje prihranke, torej 27.000. Opisali ste tudi dogajanje v gozdu, tudi to, da ste prvič ustrelili mimo Jureta, drugič in še nekajkrat pa v njega,« je zanimalo tožilca Avbarja. A Plut je vztrajal: »Jaz nisem dal takšne izjave, to ni moje pričanje!« Ko je pogledal podpis pod zapisnik, je priznal, da je ta njegov, a policisti so mu tistega dne dali v podpis več papirjev, ni pa bral, kaj podpisuje. »Takoj, ko so mi odvzeli prostost, sem zahteval odvetnika, pa mi ga niso dovolili klicati. Rekli so, da ga bodo sami poklicali, naj samo povem, katerega,« je dejal Plut in pritrdil navedbam tožilca, da je bil tudi na detektorju laži. In to prostovoljno! A kaj ko se rezultati tega ne štejejo kot dokaz.

Znanca iz srednje šole

Za Juretom Erjavcem s Sel pri Dolenjskih Toplicah so izginile vse sledi 24. februarja 2012. Kljub številnim iskalnim akcijam in obsežni kriminalistični preiskavi je kazalo, da policija tava v temi, če ne bi na začetku junija lani pod bremenom vesti spregovoril Tomaž Kristan, ki je bil med zadnjimi, ki so Jureta videli živega.

Dejstvo je, da so bili usodnega večera skupaj Jure, Miran in Tomaž. Popivali so po novomeških lokalih. A zgodbi Tomaža in Mirana se razlikujeta, saj je Miran vanjo vpletel tudi Ivana Dukanoviča in še nekoga, ki ga ne pozna. O teh dveh Tomaž ne ve nič.

»Iz Novega mesta smo šli v Stražo po Dukanoviča in njegovega prijatelja. Slednjega smo peljali v Podljuben. Želeli smo tudi v Črnomelj, a ko smo se ustavili na Jugorju, se nisem počutil najbolje, saj sem spil kar precej alkohola. Zato sem se odločil, da grem domov, in takrat sem Jureta videl zadnjič. Tomaž, Dukanovič in Jure so se sami odpeljali naprej,« je zatrdil Miran Plut in dodal, da se je z Juretom poznal od srednje šole. Potem pa zanikal, da bi se ukvarjal z mamili. »Ali ste eno leto pred izginotjem Kristana nagovarjali, naj iz Hrvaške v Slovenijo prepelje konopljo?« je zanimalo tožilca. To ni res, je bil kratek. Niti tega ni vedel, da je pri zidanici, kjer so pred enim letom našli Juretovo truplo, vodnjak, čeprav je le kakšnih 300 metrov stran zidanica njegove mame in je imel Miran z njo načrte, da jo obnovi.

In zakaj se po Juretovem izginotju ni udeležil iskalnih akcij, ki so jih organizirali domačini in Juretovi prijatelji? »Nisem se jih udeležil, sem pa več ljudi vprašal, ali kaj vedo o njem, pa nihče ni nič vedel ali pa ni hotel povedati,« je zatrdil, zanikal pa tudi, da bi bil ključ, ki je odpiral ključavnico, s katero je bil zaklenjen pokrov vodnjaka, najden pri njem. »Tega ključa policisti zagotovo niso našli pri meni. Zasegli so mi 14 ključev, v analizo v laboratorij pa so jih poslali 15,« je poskušal sodnika Boštjana Koviča, sosodnico Alenko Gregorčič in tri porotnike prepričati Miran Plut. A ga je tožilec Avbar seznanil z dejstvom, da so policisti fotogalerijo, ki so jo posneli v Plutovih prostorih, takoj izvozili na centralni računalnik v Ljubljano in na teh posnetkih je bil tudi sporni ključ, se je pa kriminalist resda zmotil v štetju.

»In kakšen je bil Jure?« je še zanimalo tožilca. »Bil je v redu, prijazen, dober kolega. Skoraj vsak dan sva se videla, slišala pa večkrat na dan. Ni bil nagle jeze, sicer pa tudi jaz nisem,« je odvrnil Miran. In dodal, da je svojo zidanico enkrat pokazal prijatelju Tomažu Kristanu, ko sta se peljala kopat na Kolpo.

Pogovori v šifrah

Tomaž Kristan je natančno opisal dogajanje tistega večera, tudi to, kaj se je dogajalo v gozdu med Birčno vasjo in Velikim Podljubnom. »Že prej sta se Jure in Miran pogovarjala o poslu, a v šifrah, potem sta mi rekla, ali ju lahko nekam peljem. Tudi v avtu sta se pogovarjala, bil je sproščen pogovor. Miran me je v gozdu prosil, ali lahko počakam. Nisem ju spraševal, kam gresta. Ugasnil sem motor in zunaj prižgal cigareto. Nisem je še pol pokadil, že sem slišal štiri ali pet strelov. Nazaj je prišel le Miran, bil je živčen, zadihan, dal je vedeti, da je nekaj narobe. Potem je rekel, da Jureta ni več. Vprašal me je, ali bi ga naložila v moj avto, pa sem rekel, da ne, zato sva šla po njegov avto v Novo mesto. V strahu sem vozil za njim. Ko sva se vrnila v gozd, je iz avta vzel folijo. Jure je ležal na trebuhu. Posedla sva ga, jaz sem potipal žilo in ugotovil, da je žal mrtev. Plut je njegovo telo začel zavijati v folijo, ker mu je iz hrbta tekla kri, glave in nog pa ni zavil. Hotel je, da ga vlečeva po gozdu do avta, potem pa je z avtom brez prižganih luči zapeljal vzvratno. V prtljažniku je imel pogrnjeno šotorsko krilo,« je dogajanje kritične noči opisoval Tomaž Kristan in si ves čas v hlače brisal potne roke.

Do Pogancev je Tomaž peljal spredaj, potem ga je Plut prehitel in mu poslal SMS, da bo počakal na Suhorju. »Jureta sva vsak za eno nogo vlekla po strmem pobočju do vodnjaka in ga prevrnila vanj. Ko sva ga vlekla, je Juretu z glave padla kapa, tudi čevelj je izgubil, pa folijo sva izgubila. Potem sem šel nazaj in vse pobral ter odvrgel v vodnjak. Na pokrovu vodnjaka ni bilo ključavnice, pa je Plut rekel, da jo bo naslednjega dne namestil in zaklenil. Mi je pa Plut dal Juretov telefon in rekel, naj se ga znebim. Po kosih sem ga odvrgel v Krko,« je nizal misli Kristan in povedal, da se je za prijavo dogodka odločil, ker mu je bilo dovolj strahu. »Enkrat je bilo to treba zaključiti,« je pridal in pritrdil, da mu je odvetnik povedal, da bo tudi on kazensko odgovoren, ko bo zaključen postopek proti Plutu, a svoj del odgovornosti bo prevzel nase.

»Po tem dogodku sva se z Miranom velikokrat slišala. Govoril mi je, kaj je on povedal policistom in kaj naj povem jaz, da bo zgodba enaka. Sicer pa je Miran v redu fant, vedno mi je priskočil na pomoč in res ne razumem, kaj ga je pripeljalo do tega,« se je spraševal Tomaž, ki se tako kot Miran ni udeležil iskalnih akcij: »Takrat sem se poskušal čim bolj mirno obnašati, a ni šlo. Bil sem živčen, bilo me je strah. Sicer pa sem se po tem dogodku zapiral vase, držal sem se doma, spremembe v mojem razpoloženju so opazili tudi moji straši. Ko pa sem spregovoril, se je vse spremenilo.«

In zakaj ni umora takoj prijavil policiji? »Bal sem se, glava je govorila eno, srce pa drugo,« je dejal Tomaž, ki je Jureta le bežno poznal. Ga je pa k prijavi spodbudil tudi dogodek, ki se je zgodil nekaj mesecev pred prijavo. Ko je hodil po Vavti vasi, ga je nekdo dohitel in ga spotaknil ter ga vrgel na tla. Zagrozil mu je, naj pazi, kaj komu govori.

Sojenje se bo še nadaljevalo, dogajanje usodnega večera ter posle, v katere naj bi bili vpeti mladeniči, pa bodo poskušale razsvetliti številne priče, tudi Dukanovič.