LJUBLJANA – Aprila mineva 14 let od še vedno skrivnostnega izginotja 18-letnega Celjana Jureta Plevnika Goloba. Njegova usoda še ni znana, po temeljiti preiskavi ter po nekaj iskalnih akcijah pa je rezultat tak, da je policija leta 2007 vložila kazensko ovadbo zoper neznano osebo zaradi umora.
Primer pogrešanega Jureta Goloba torej še vedno ni končan, do zdaj je bil edini rezultat obsodba Juretovega znanca Roka Jeraše, ki mu je decembra 2008 sodišče prisodilo kazen zaradi prikrivanja, in sicer pet mesecev zapora pogojno s preizkusno dobo dveh let; poleg tega v izreku sodbe piše, da se obdolženemu odvzame premoženjska korist v znesku 28.800 evrov, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Denar, ki ga je Jeraša prejel na hranilno knjižico in ga tudi dvigoval, je namreč nakazal Jure Golob, ki pa ga je, po ugotovitvah policije, pridobil z goljufijo prek računalniških transakcij.
In prav denar, ki je izviral iz nezakonitih Golobovih računalniških poslov, znašel pa se je na Jeraševi hranilni knjižici, dokazuje, da pač ni mogoče prezreti oziroma zanemariti suma, da bi lahko Jeraša morda odigral odločilno vlogo pri Juretovem nenadnem in še vedno nepojasnjenem izginotju.
Izginotje
Usodnega dne, 7. aprila 2000, je Jure Golob, dijak 3. letnika srednje ekonomske šole v Celju, ob 13. uri prisedel v avto znanca Roka Jeraše. Kot je pozneje med prvim pogovorom kriminalistom pripovedoval Jeraša, naj bi Jureta odložil blizu doma, pred tem pa naj bi se dogovorila, da se dobita zvečer v lokalu Al Capone. Popoldne naj bi mu Jure sporočil, da srečanje odpade.
Sledila je nova različica izpovedi. Jeraša je policiji povedal, da je Jureta peljal v Zreče, kjer naj bi Jure vstopil v hotel, potem pa naj bi Roka odslovil, češ naj ga ne čaka, ker ga nekaj dni ne bo. Kriminalisti so dokazali, da ta zgodba ne more držati, zato je Rok Jeraša, ki je v tretje prišel na pogovor v spremstvu odvetnika, znova spremenil svojo izpoved. Dejal je, da je Jureta peljal v Mozirje, kjer naj bi ta kupil pištolo, nato naj bi ga Jure prosil, da ga zapelje v Maribor, ker potuje v Avstrijo. Sledilo je Rokovo pojasnilo, da Juretove želje ni mogel izpolniti, zapeljal naj bi ga le do železniške postaje, kjer naj bi Jure kupil vozovnico za Maribor. Od tedaj ga ni več videl.
Juretova mati Ika Plevnik je ves čas iskanja trmasto vztrajala zadevi priti do dna, tudi zato, ker je bila prepričana, da niso bila izčrpana vsa sredstva za razkritje ozadja skrivnostne zgodbe. »Primer bi lahko razjasnili. Morda sem zaradi nenehnega iskanja za koga nadležna, takim odgovarjam, da se trudim, da zadeva ne bi zaspala. Nekdo ve, kaj se je Juretu zgodilo, in ne bom odnehala, dokler tega ne odkrijejo. Povsod sem iskala pomoč, razobešala plakate, organizirala iskalne akcije. Hočem, da najdejo sina ali njegovo truplo.«
Kaj ve Rok Jeraša?
Dejstvo je, da je Ika Plevnik ves čas s prstom kazala na Roka Jerašo. Njegove spreminjajoče se izjave na policiji naj bi potrjevale domneve o Rokovi vpletenosti v izginotje. Sumničenja so dodatno utemeljena z dejstvom, da je Ika Plevnik po Juretovem izginotju dobila nekaj SMS-sporočil s sinovega mobilnega aparata, za katera pa se je izkazalo, da jih je dejansko pošiljal Rok Jeraša, pri katerem so kriminalisti med preiskavo tudi našli Juretovo SIM-kartico mobilnega aparata. Rok se je izgovoril, da je delal po Juretovem naročilu.
V preiskavi so ugotovili, da naj bi si Jure Golob prek računalnika protipravno prilastil določeno vsoto denarja. In spet se pojavlja Rok Jeraša. Izjavil je, da je denar, ki ga je jeseni 1999 prejel na hranilno knjižico, dvakrat po 28.000 nemških mark, dvignil in ga izročil Juretu. Jeraša je na sodišču pojasnil, da ni vedel, kako je bil pridobljen denar, ki je bil nakazan na njegov račun. Jure naj bi ga prosil, da mu pove številko bančnega računa, češ da mu bo oče (ta je nekaj let živel v tujini) nakazal neki denar.
Mati meni, da je Jeraša oseba, ki bi lahko vedela, kaj se je zgodilo Juretu. V minulih letih se je sicer pojavilo več različnih informacij o Juretovi usodi, a se zgodba vselej vrne na sinovo poznanstvo in druženje z Rokom Jerašo. »Tu se je zgodba začela in najverjetneje tudi končala,« meni mati.
Mati na sodišču
Točno 14 let po sinovem izginotju se je Ika Plevnik znašla na sodišču. Toži jo Rok Jeraša, in sicer zaradi njene izjave, da bi morali sina iskati na območju Tera nad Ljubnim. Izjavila je: »Ker vem, da je Rok Jeraša poznal ta teren, ve se, da je njegov oče lovec tam gor in da imajo orožje in da imajo veliko možnosti mimogrede nekoga odpihniti.«
Jeraša je vložil tožbo zaradi žaljive obdolžitve, toda včeraj na sodišče ni bilo ne tožnika ne njegove pooblaščenke. Predsednik senata je pojasnil, da je sodišče dobilo predlog za preložitev zaradi zadržanosti Jeraševe pooblaščenke, kar je bilo zavrnjeno. »Lahko bi poslala substituta,« je odločil sodnik. Zato naroka ni preklical, sledile so intervencije, sledil je predlog za izločitev sodnika, ki je bil zavrnjen, ker, tako je pojasnil sodnik, poskusi pooblaščenke pomenijo zaničevanje sodišča. »Postopek je ustavljen, sodišče pooblaščenki nalaga kazen zaradi žalitve sodišča, stroški postopka bremenijo tožnika.«
Ika Plevnik
»Prihod na sodišče je bil in ni bil težak,« je dejala Ika Plevnik, »vem, da nisem ničesar zagrešila, da sem se samo borila za sina, sodišču pa sem želela pojasniti okoliščine vsega dogajanja. Obstaja kup dejstev, ki utemeljujejo vse pisanje in govorjenje v javnosti o tem primeru. Vsekakor pa je bila priprava na obrambo mučna, pregledati je bilo treba vse objave od leta 2000. To me je vrnilo nazaj, še enkrat sem podoživela vso tragično zgodbo o sinovem izginotju.«