Jure v mlaki krvi, a Nazarjam je odleglo

NAZARJE –  »Ali je mrtev, ali je mrtev?!« je prestrašeno, kjer se Dreta izliva v Savinjo, spraševala najbližja soseda.

Res je bila vroča julijska noč: celo policisti, ki so del Nazarij že zgodaj zjutraj za lep čas zaprli, so morali priznati, da je bilo v noči na četrtek zares naporno! Bilo je celo tako vroče, da si je nekdo, ob enih zjutraj, privoščil toliko mrzlega sladoleda, o količini katerega je lahko dotlej le sanjal. In kdo neki je bil tako noro sladkosned?

Prav vse vznemirjene govorice so kazale le na eno osebo, na domačina Jureta Šemenca, po domače ga kličejo Škulj. Kot smo izvedeli, je s svojim enojajčnim dvojčkom, čez mesec bosta praznovala 30 let, tvoril nekakšno lokalno in kradljivo bando. Klemen naj bi se, odkar ima punco, umiril, smo izvedeli, povratniški Jure še ne. »Le kdo ga ne pozna?« se je boječe vprašala neka natakarica, »veste, Jureta pozna cela dolina!«

Vroče je bilo

»Kar pozanimajte se in povprašajte o Škuljevih pobih!« so pritiskali domačini. »Narod vam bo znal ogromno povedati …« Izvedeli smo, da imajo ustrahovanja že čez glavo, da kradejo kot srake, v neznano so izpuhteli že kolesa, motorne žage, laksarce in še kaj, tudi policisti, sploh Jureta, odlično poznajo, ta se pa ne da.

To noč je smrdel po alkoholu, »da buh pomagej«, smo izvedeli. A kaj neki ga je ob enih zjutraj prignalo v tamkajšnjo industrijsko cono, predvčerajšnjim ni vedel še nihče. Zgolj objestnost, nemara zdolgočasenost, nekaj sračjega? Tudi to, ali je bil sam, domačini (še) niso vedeli. Je pa zdaj že povsem jasno, da je nujno potreboval – sladoled. Vroče je bilo. Njegova tarča je zato postal kar Franky's pub, takrat sicer že zdavnaj zaprt in zaklenjen. Kjer ponujajo devet slastnih okusov. Če je hotel do sladoleda, je moral vlomiti. Več kot očitno ga je zamikal – tutti frutti. Velikopotezno je iz zamrzovalnika vzel kar celo banjico, za vsaj 30 velikih kepic! In če je bil že tam, si je najbrž mislil, zakaj pa ne, in segel še po prenosni blagajni, nekakšnem sefu, v katerem je bil shranjen dnevni dobiček. »Zanimivo pa je, da so cigarete in žgane pijače ostale povsem nedotaknjene,« se je zdelo čudno lastniku Franciju Pfeiferju, ki mu je vlom povzročil za okoli 500 evrov škode. Ukradenega sefa policistom ob našem obisku še ni uspelo najti.

Na sovražnem ozemlju

Tudi on seveda pozna enojajčna Škuljeva: »Kadar se je kdo stepel, nisem prav nikoli vedel, kdo je kdo, Klemen ali Jure, tako sta si podobna.« Priznava, da v zadnjem času z njima ni imel težav, »saj sta semkaj zahajala le poredkoma«. Sicer pa: »Uf, tam doli – je bilo neprimerno bolj pestro!« Pomislil je namreč na dogajanje pri 350 let stari nekdaj grajski izpostavi, ki je sledilo pol ure pozneje, ob pol dveh zjutraj.

»Pri meni!« se je nenadoma oglasil Cveto Zagorc, čigar sina, kot smo izvedeli, je omenjena banda pred leti že pošteno premikastila.

»Pri vas?« ga je začudeno vprašal Franci.

»Do krvi.«

»Kaj res?«

»Tako, da je Škulj pristal v celjski bolnišnici …«

»Kaj pa je bilo?« je Francija zanimalo.

»Veš, očitno se je začelo pri gradu Vrbovec …«

V bistvu se je nekaj takšnega napovedovalo, v bistvu se je Škuljev sračji pohod le še nadaljeval. Pri gradu Vrbovec, tam pod hrastom, se falotje navadno zberejo. Cvetov sin, 28-letni Jure, je v tistem zaslišal kričanje, menda celo grožnje, slutil, da se bo njegov soimenjak prikradel v bližino. »Poklič' policijo!« naj bi zaukazal očetu. Že zaradi slabih izkušenj je imel Jure Zagorc bržkone vsega dovolj, odločno sklenil, da bo do zadnjega branil domačijo. In sebe.

Ni minilo dolgo, ko se je začela vojna.

Iz teme se je nenadoma pojavil Škulj. Pripeljal se je z biciklom, na tuje in sovražno ozemlje. Pri sebi je imel še vedno polno banjico sladoleda. Po naših informacijah je najbrž menil, da je zrak čist, in se lahkomiselno zapodil – naravnost v kurnik. Neuradno – po nekaj jajc.

Tam ga je zalotil razjarjeni Jure. »Zgub' se! Zgub' se!« je ukazoval falotu, v rokah pa stiskal nožič. Škulj, »utemeljeno osumljen storitve več vlomov na območju občin Nazarje in Mozirje«, so nam razodeli policisti, naj bi ga poskušal še napasti, tedaj pa je Zagorc potegnil …

Špricala je kri

Glasno dretje in kričanje sta v tistem iz postelje tudi dokončno vrgli gospodarja Cveta, smo izvedeli. Ko je prišel do kurnika, je bilo že vsega konec, zagledal se je lahko le še v mlako krvi, ki se je prelivala po temačnem cestišču.

»Cveto, prid' sem, boš videl, kaj mi je tvoj pob storil!« naj bi mu velel Jure Šemenc. Njegova podlaket je bila večkrat porezana, smo izvedeli od celjskih policistov, kri je špricala grozljivo. Polna banjica sladoleda je klavrno obležala na tleh. Brozga tuttija frutija je tudi ob našem obisku še vedno kriče opozarjala na dogodek, ki se je zgodil tisto zgodnje jutro. Ki pa bi bil lahko še neprimerno usodnejši. A se je na srečo Škulj nekako le priplazil do tri kilometre oddaljene mozirske dežurne ambulante, od koder so ga, menda je izgubil precej krvi, prepeljali v celjsko splošno bolnišnico.

»Dobil je hude telesne poškodbe, a ni v smrtni nevarnosti,« smo izvedeli. Policisti pa so nam še sporočili, »da preiskava sicer še ni zaključena, da so kriminalisti opravili ogled kaznivega dejanja in da mozirski policisti še zbirajo obvestila zaradi suma kaznivega dejanja povzročitve hude telesne poškodbe ter zaradi suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine.« Izvedeli smo še, da bo Škulj po operaciji kmalu izpuščen iz bolnišnice, zatem naj bi mu odvzeli prostost. Za njegova tatinska dejanja ga lahko pričaka do pet let zapora. Zagorca, ki se je sicer branil, a huje porezal Škulja, pa od šestih mesecev pa vse do petih let, smo še izvedeli.

Kljub temu imajo domačini Zagorca za pravega heroja. »Pobu pa vsaka čast!« nam je zaupal nekdo. »Bil je prvi, ki se jim je zoperstavil!« Najbližja soseda pa: »Kaj pravite, bi moral falota pobožati?!«