Julija zgorelo vse, danes znova doma

PODJELJE – Letošnja julijska poletna noč se je šele dobro začela, ko je v vasi Podjelje nad Srednjo vasjo v Bohinju zagorelo. Ob družinski hiši Petrovičevih, v hlevu, kjer so redili purane in kokoši, je ogenj skočil na plan. Še danes se uradno ne ve, zakaj se je zbudil plamen, ki se je silovito zagrizel v ostrešje hleva, nato pa se lakomno vrgel še na stanovanjsko hišo. Tilka Petrovič je sredi noči odprla oči in v svoji postelji zaznala, da nekaj ni v redu. Peklo jo je v očeh, jo dušilo. Hotela je prižgati luč, a elektrike v vodih ni bilo. Mož Mato je bil na službeni vožnji v Franciji. Skočila je iz postelje in uvidela, da je prostor poln dima. Stekla je v pritličje, zbudila sina Damjana, ki je spal spodaj, in pobegnila sta iz hiše. Začutila sta vso grozo, ki jo lahko občuti človek ob tistem, ko vidi, da mu ogenj požira vse, za kar se je trudil leta in leta.

Ostala le ena soba

Gašenje je trajalo vso noč, trudili so se prostovoljci iz občinskih gasilskih društev ter celo fantje in dekleta iz Gorij in z Bleda. Grozilo je celo, da se bo ogenj, silen, kot je bil, podal na uničujoč pohod še na kakšen objekt v bližini. Pritisk v ceveh je padel in gasilci so vodo za gašenje morali voziti iz doline, kar nekaj kilometrov nižje so jo črpali v cisterne in hiteli z vozili spet navzgor v vasico pod obronki Pokljuke. Takrat sta bila Tilka in Damjan že v bolnišnici, zastrupila sta se z dimnimi plini. Ko se je Tilka vrnila v domačo vas, je obsedela ob pogorišču. Objekt je bil neprimeren za življenje.

»Zgorelo je vse, razen ene sobe, ki je bila najbolj oddaljena od hleva. Vse smo izgubili, od pohištva do oblačil in dokumentov, le tisto, kar smo imeli na sebi, je ostalo,« pove Tilka z drobne hribovske kmetije Pr‘ Vorjaku. Ostala sta jim še kravica s teletom, ki je bila tisti čas na paši v planini, in mucek, ki se še danes motovili okoli hiše. Pred ognjem jo je ucvrl k sosedovim.

Tistega dne, ko se je Tilka vrnila v Podjelje, je zavetje in posteljo našla pri hčerki, ki živi s sosedovim fantom na kmetiji Pr‘ Krucman. Tam so bili Petrovičevi en teden. Nato sta se Tilka in Mato vrnila v hišo, v edini prostor, ki se ga ogenj ni dotaknil. Sin se je preselil k teti, kjer je še danes. »Prve dni smo morali vse pospraviti. Na pomoč so priskočili sosedje, vsa vas, gradbeno mehanizacijo pa so nam poslali iz Gozdnega gospodarstva Bled.« Ko je bilo najhuje, so hitro in učinkovito odreagirali pri zavarovalnici Triglav, ki je takoj nakazala akontacijo za pokritje prvih potreb, odlično pa so se odrezali tudi na občini Bohinj. Sredstva, ki so jih namenili kot pomoč Petrovičevim, so dali na račun podjetja z gradbenim materialom, ki je pozneje pošiljalo potrebno za obnovo. »Pomoč so zbirali v podjetju Mercator, kjer sem zaposlena, in v srednji tehniški šoli na Jesenicah, ki jo obiskuje sin. Sredstva so zbirali po krajevnih skupnostih, akcije zbiranja sredstev so se prek organizacije tekmovanja lotili tudi gasilci, nato so za nas zbirali prispevke v župnišču Srednja vas, prejeli pa smo tudi izkupiček nabirke ob policijski maši, ki je bila nekaj pozneje po požaru,« je povedala Tilka. Izkupiček koncerta zbora Bohinjska Češnjica je tudi prišel na njihov račun in še so bili dobri ljudje, ki so pomagali in se pod nakazilo sploh niso podpisali.

Kuhinja na mrazu

»Sosedom se ne bom nikoli mogla toliko zahvaliti, kot so mi pomagali v dneh po požaru. Toliko dobrega, toliko toplega in toliko ponujenega z njihove strani. Nisem si mogla predstavljati, da živimo v tako prijetni in sočutni vasi. In poglejte, tudi vrsta občanov Bohinja, ne morem vsakega posebej imenovati, saj ne vem njihovega imena, so pomagali z donacijami. Obrtniki, ki so sodelovali pri obnovi hiše, so nam ob izstavljanju računa dajali velike popuste, zdi se mi, da so samo pokrivali material, zaslužka z delom pri nas, bilo pa ga je res veliko, nima nihče. Tudi Elektro Gorenjska je delo opravil zastonj, pomagal je tudi Lip Bled.« In še: nadzornik gradnje obnove v požaru uničene hiše od Petrovičevih za opravljeno delo ni zahteval niti evra plačila.

V tem času, ko se proti Podjelju plazijo mrzli dnevi, je za življenje usposobljen en prostor, toda pri Vorjakovih, kmetija leži na okoli tisoč višinskih metrih, se nadejajo, da bodo še pred glavno zmrzaljo lahko kupili in vgradili okna in vrata ter tako zaščitili stavbo. Kuhajo v skednju, ki je star okoli sto let. Improvizirajo, a se ne pritožujejo. »V tistem prvem snegu, ki je bil pred časom, pri nas ga je zapadlo skoraj štirideset centimetrov, se mi je ob kuhanju malice za delavce zanohtalo, tako da je prišla sestra in dokončala zastavljeno. Ampak se ne pritožujem, še velikokrat bom tam kuhala, saj sem zdaj prepričana, da nas bodo še obiskali dobri ljudje. Morda bomo naslednje leto že na vse lahko pozabili,« pove Tilka.

Toda ko bo stavba dokončana, bo treba vse opremiti. »Hja, se mi zdi, da bo takrat že konec sredstev. Bomo pač morali spet od začetka, bolj skromno. Toda ne mislimo na to, saj se vsak dan z optimizmom ozremo na to, kar nam je poleti pogorelo. Veste, toliko dobrega smo bili deležni od ljudi, ki so nam pomagali, da se drugače kot z nasmehom sploh ne da spoprijeti s prihodnostjo,« pravi Tilka Petrovič.  Zazre se v hišo in doda: »Ko bi le lahko vsakemu posebej stisnila dlan in se mu osebno zahvalila za pomoč.«