Jovankina in Ivankina 
smrt še nista kaznovani

LJUBLJANA – Desetletje bo minilo maja letos, odkar je bila v eksploziji bombe v novomeškem romskem naselju Brezje hudo ranjena 39-letna Lucija Brajdič. Saj bi jo verjetno ubila, toda projektil ni zadel okna, odbil se je od stene ter eksplodiral zunaj. Mesec dni pozneje pa se je v drugem romskem naselju, bilo je to v Dobruški vasi, zgodila tragedija. Skozi okno so v spalnico ene od hiš vrgli dve bombi, usodni sta bili za mater in hčer, 46-letno Ivanko Brajdič in 21-letno Jovanko Kočevar.

Domnevne grešnike za oba dogodka so ujeli jeseni istega leta, 9. maja 2006 pa so jim začeli soditi na novomeškem okrožnem sodišču. Vse, kar je sledilo temu dnevu, ko so obdolženi (sprva jih je bilo pet, nato so bili trije in na koncu dva) zanikali krivdo, pa se je sprevrglo v najdaljši in verjetno tudi najdražji sodni maraton v zgodovini slovenskega pravosodja. »Krivi, razveljavljeni, nedolžni, razveljavljeni, krivi...« Odslej pa znova velja: »Razveljavljeno in vrnjeno nižji instanci v vnovično sojenje!«

Višje so sodniki, pametnejši so

V obeh primerih naj bi sicer bil bombaš Janez Schuller iz Velikega Širja, Leon Podlogar in Branko Žižmond Souissi, oba izhajata iz okolice Zidanega Mosta, pa vsak v enem šoferja. Proces se je leta 2006 razvlekel na komaj verjetnih 24 obravnavnih dni, po katerih so jim prisodili pošteno zasoljene kazni: Schullerju in Podlogarju po 30, Žižmondu pa 10 let in 10 mesecev zapora.

Leta 2007 je z ljubljanskega višjega sodišča prispela razveljavitev sodbe in vrnitev primera Novomeščanom v novo sojenje. A tam se jim tudi v ponovljenem postopku ni nikakor mudilo, vrstile so se razprave, tožilstvo je zahtevalo pogrom obtožencev, obramba je vztrajala, da je celotna zgodba izmišljena in policijski konstrukt, in v tej etapi celo slavila: »Oproščeni so obtožb, da so se združili po naročilu neznane osebe ter izvedli bombna napada v naselju Brezje in Dobruška vas,« se je glasila sodba v imenu ljudstva.

Leta 2008 je višje sodišče zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zadevo znova razveljavilo in jo kajpak spet vrnilo v Novo mesto. Tam so obljubljali, da bo do vnovičnega izreka sodbe potrebnih le nekaj razprav, in se že po koncu prvega dne pohvalili, da se je na prvi dan zgodilo toliko kot na prejšnjih sojenjih v šestih mesecih. A resnica je bila kajpak drugačna. Leto dni je moralo miniti, da so po polžje prilezli do sodnikovega stavka: »Pri izvajanju dokazov se je toliko stvari pokazalo za sporne, da drugačna sodba od oprostilne ni možna.«

Ljubljana pa je še enkrat menila drugače, celo toliko je ponižala Novomeščane, da jim je odvzela ta primer. Višji sodniki iz prestolnice so se namreč odločili, da kar sami izpeljejo obravnavo proti Schullerju, Podlogarju in Žižmondu. Marca 2011 so ponosno oznanili, da so razsodili in prisodili pravično: krivi so, Schullerju 30, Podlogarju 20, saj naj bi sodeloval pri dvojnem umoru, Žižmondu, čigar greh je bilo prevozništvo na kraj poskusa umora, pa osem let in tri mesece zapora.

Da bi v farsi lahko sodelovalo čim več slovenskih sodnikov, se je v vlogi pritožbenega organa v vse skupaj vpletlo tudi vrhovno sodišče. In če so torej ljubljanski višji sodniki menili, da so pametnejši od novomeških okrožnih, so morali kajpak vrhovni dokazati, da imajo oni zadnjo besedo. Konec leta 2012 so zaradi hudih kršitev postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kratko malo sesuli tudi višjo sodbo ter jim Schullerja, Podlogarja in Žižmonda poslali nazaj na zatožno klop.

Spet je neodločeno

Zadnjice te trojice so na neudobnih lesenih klopeh doslej zagotovo trpele že več kot stokrat, tožilci in obramba pa so pred vsakim novim procesom pričakovali, da »bodo sodniki v ponovljenem postopku obsežnejše izvedli dokazni postopek.« Le tu in tam je bil kak akter iskren. »Vse skupaj je eno nadaljevanje nepotrebnega zapravljanja davkoplačevalskega denarja,« je vmes zabentil Schullerjev odvetnik Matjaž Bromše.

In maja 2013 je bila Dobruška vas že toliko oddaljena, dolgočasnih sojenj pa, tako prek palca, ducat, da primer javnosti skoraj ni več zanimal. Kronisti so le še na kratko poročali o tem, da je bil Žižmond na takratni obravnavi na višjem sodišču nekoliko bolj zgovoren in je priznal, da je Schullerja res pripeljal v Brezje, a ni vedel, da bo ta tam odvrgeI bombo. Odkorakal je svoboden, Schuller pa je znova slišal besede o 30 in Podlogar o 20 letih zapora.

Smo leta 2015. Slovenskim sodnikom je skoraj desetletni sodnodvoranski pingpong očitno postal tako všeč, da bi si še kar naprej podajali žogico. Nova pritožbena seja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je sicer bila že lani, 17. decembra 2014 namreč, zdaj pa je postalo znano tisto, kar piše pod Sodba v imena ljudstva in sklep. Gre za 48 gosto tipkanih strani nametanih sodnih izrazov, beseda, ki jo razume vsak laik, pa še posebno zabode: »Razveljavljeno!«

Na kratko; velja, da je Schullerju potrjenih 10 let zapora za poskus umora Lucije, razveljavljena pa je zgodba o umoru Ivanke in Jovanke ter o hrambi bomb. Pri čem naj bi ga torej nazadnje pokronali višji sodniki? Niso navedli razlogov o odločilnih dejstvih, potrebnih za utemeljitev krivde Schullerja in Podlogarja. Še vedno ni jasno niti, ali je bombi sploh metal Schuller in če ju je, ali je Podlogar vedel za njegovo podlo namero. Kajti če ni vedel, je vprašljiva trditev, da sta se združila za to, da bi morila...

Vse skupaj je vrnjeno višjim sodnikom v vnovično odločanje. Kdo ve, kdaj bodo ti znova zagrizli v Schullerja in Podlogarja. Toda že zdaj je jasno nekaj, da nekdo – obramba ali tožilstvo – z izkupičkom znova ne bo zadovoljen ter se bo znova pritožil...