LJUBLJANA – V nadaljevanju sojenja Alenki Martinc zaradi napada na policistko (zdaj že davnega) leta 2010 med opravljanjem rutinskega preizkusa alkoholiziranosti se je danes zgodil preobrat, kot ga redko – če sploh – vidimo na slovenskih sodnijah: sodnica ljubljanskega okrožnega sodišča Lea Habjanič je malo pred deveto uro, za katero je bil napovedan začetek sodnega naroka, stopila pred sodno dvorano v pritličju ljubljanskega sodnega hrama ter na očitno presenečenje tožilca Primoža Suknaiča ter zagovornika Martinčeve po uradni dolžnosti Žige Kluna naznanila, da je odredila prisilno privedbo obdolženke iz psihiatrične bolnišnice. »Tega izmikanja ne bom dovolila,« je bila odločna Habjaničeva.
Prelaganje sodnih obravnav
Martinčevo so tako po nizu njenih pripetljajev, s katerimi so se od leta 2011 prelagale sodne obravnave, vendarle pripeljali pred roko pravice. Še februarja je bila – po zamenjavi odvetnika ter zdravstvenih težavah – iskana oseba na slovenskih tiralicah, nato pa so jo policisti našli na ljubljanski psihiatriji. Od tam je danes četrt ure po napovedanem začetku obravnave prispela v spremstvu dveh policistov v dvorano, sodnica pa je obtoženo Alenko Martinc (ki je z opornico na vratu ter precej zmedenim obnašanjem sprva ustvarila klavrn videz) takoj postavila na njeno mesto. »Prva klop je vaša,« je Habjaničeva zagrmela nanjo. Med sojenjem je večkrat potožila, da je bila zjutraj vržena iz bolniške postelje ter pripeljana na sodišče: »Sem distrofik, potrebujem štiri ure, da zjutraj pridem k sebi, vi pa me vržete pokonci brez strokovnih prijemov,« je bentila Martinčeva ter sklenila, da se še ne bo zagovarjala.
Dovolj zdrava, da sodeluje na obravnavi
Zgovornejši je bil izvedenec medicinske stroke primarij Dragan Terzič, ki je podal strokovno mnenje o njeni zmožnosti dojemanja kaznivega dejanja ter tem, ali ji zdravje dopušča udeležbo na glavni obravnavi. Tukaj ni pomagala niti trenutna nastanjenost na psihiatriji, še manj trditve obtoženke, da ima »iz treh prometnih nesreč hude možganske poškodbe«. V več kot pol ure trajajočem strokovnem nastopu je Terzič nekajkrat nedvomno povedal: »Če ne pije, je v mejah obvladljivosti in ne povzroča večjih problemov drugim in sebi. Njena invalidnost nima povezave z dogajanjem v možganih, prizadet je živčni sistem.« Obtoženka je po mnenju Terziča povprečno inteligentna, kar ji omogoča, da stvari razume. Še več: »Martinčeva nima izrazitih možganskih okvar, kar je za njo sreča.« A sreča je opoteča – to za Martinčevo pomeni, da je sposobna sodelovati na sojenju. Izvedenec je jasno povedal: »Ponovitveno nevarnost lahko zmanjša samo abstinenca, vztrajam pri ambulantnem zdravljenju.« Obvezen ukrep psihiatričnega zdravljenja pa lahko traja največ pet let.
Potem se je prvič zares začela oglašati obramba. Zagovornik Žiga Klun je poskusil z drugo boleznijo, odvisnostjo od pijače: »Ali gre pri njenem alkoholizmu za odvisnost in bolezen?« Tu je izvedenec Terzič sicer potrdil, da ima obtoženka sindrom odvisnosti: »Alkohol je uživala tudi med hospitalizacijo; toda zdravljenje ni namenjeno le abstinenci, temveč tudi temu, da dojame svoje početje med vinjenostjo.« Ko je namreč napadla policistko med preizkusom alkoholiziranosti in jo udarila po roki, je bila neprištevna, v njeni krvi pa je kraljevalo 2,11 promila alkohola! In ko je Martinčeva začela skakati v besedo izvedencu (da jo je sodnica mirila z obrazložitvami kot: Nismo v lokalu, ampak na sodišču), je Terzič pogasil še njene zadnje upe: »Svojega mnenja ne bom spremenil. Morate se obvezno zdraviti psihiatrično in ambulantno, da boste bolj resno pristopili k problemu alkohola.«
Namesto branja izpovedi prič je sledila že druga prekinitev sojenja v istem dnevu, s katero je sodnica zagovorniku Klunu, ki je s stranko imel vidne težave pri pripravi strategije obrambe, omogočila vsaj začetek postavljanja okopov. Predlagano je bilo vnovično zaslišanje policistov pred obtoženko in njenim advokatom, pa tudi vložitev novih zdravniških listin, ki naj bi dokazovale njeno duševno ubogost in posledično nezmožnost za obravnavo. Novih zahtev in zapletov je bilo kmalu dovolj, da se je razprava prekinila in prestavila za dva tedna. In ko je sodnica določila datum ter ga je obtoženi moral ponoviti in požugati še zagovornik, se je Habjaničeva odločila, da je naslednjič ne bo dala privesti. »Toda opozarjam vas, nisem milostna in se ne sprenevedajte: če vas naslednjič ne bo na obravnavo, vas bom dala v pripor,« ji je še dejala. S tem svojevrstnim preizkusnim kamnom se je smela Martinčeva odpraviti nazaj za mrežo oken policijskega kombija, ki jo je vrnil za zapahe psihiatrije. Kako in kdaj jih bo naslednjič zapustila, bo torej odvisno predvsem od nje same.
