Je umorjeni Berglez res vedel preveč?

LJUBLJANA – Dvaindvajset let po umoru 23-letnega Mariborčana Danijela Bergleza, ki je opravljal delo spremljevalca organizatorke verižne denarne igre fair play, še vedno ni znan storilec, tudi druge okoliščine še niso raziskane. Zgodilo se je 12. decembra 1991, ko so nekaj po 22. uri pred pivnico na Kodeljevem v Ljubljani natančni streli v prsi smrtno ranili mladega Danijela Bergleza. Po vseh teh letih se njegova oče in mati ne moreta in nočeta sprijazniti s pavšalnimi odgovori, češ da policija primer še vedno obdeluje. Ne odnehata z vprašanji in iz leta v leto čakata na razplet dolgotrajne preiskave.

Tragični dogodek sega daleč v leto, ko so Slovenijo preplavile verižne denarne igre, ki so bile v resnici velike goljufije; največ naivnežev je sodelovalo v igrah fair play in catch the cash, ki simbolizirata obdobje, ko so naivni Slovenci izgubili na milijone nemških mark. Streznitev je za veliko večino prišla prepozno, organizatorji pa so pobasali denar in se brez kazni potuhnili. Najkrajšo je vsekakor potegnil Danijel Berglez, ki se je po spletu okoliščin znašel v spremljevalni skupini gospe Margarete Tomažič - Megi, ene izmed najuspešnejših informatork oziroma voditeljev igre. Danijel ni bil vlagatelj, bil je le šofer Megi Tomažič. Gospa je bila na vrhu ene od igralskih piramid, njena srečanja z vlagatelji v pivnici Jama na Kodeljevem so bila dobro obiskana in tudi dobro varovana.

Sodelovali so 
tudi pomembneži

Za finančne goljufije, ki so se skrivale za imeni denarnoverižnih iger, je bila zakonodaja iz obdobja osamosvajanja Slovenije odlična vzpodbuda; sistem iger je bil zelo preprost, udeležba pa je bila prostovoljna. Naivni posamezniki, ki so nasedli obljubam spretnih govorcev, tako imenovanih infolajterjev, so vplačali določen znesek denarja, ob tem pa so se obvezali, da bodo igro širili naprej med znanci in prijatelji. Obljubljena izplačila vlagateljem so vsaj v začetku potekala dokaj nemoteno, kajti sistem je bil zasnovan na rednem pritoku svežega denarja.

Ko so posamezni vlagatelji kljub mamljivim obljubam o bajnem zaslužku ostali praznih žepov, so se začeli spraševati, kaj je narobe s sistemom, uvoženim iz tujine. Ljudem se je prepozno začelo svetlikati, da so v resnici žrtve spretnih goljufov, ki so se celo javno hvalili z bajnimi zaslužki, dohodkov pa niso prijavljali.

V igrah je sodelovalo desettisoče Slovencev, organizatorji in tisti, ki so med prvimi pristavili lonček, pa so z lažnivimi obljubami lepo obogateli. Kot po čudežu v nezakonitem zbiranju milijonov mark nihče ni videl prevare. Vrabci na strehi pa so čivkali, da so s piramidnimi igrami služili tudi mnogi, recimo temu vplivni ali ugledni državljani, za varovanje prenosov denarja pa so honorarno skrbeli tudi posamezniki iz policijskih vrst. Toda na notranjem ministrstvu so le okrcali policiste in kriminaliste, ki so z nadurami v prostem času dodatno služili z varovanjem organizatorjev množičnih srečanj. Šele skoraj desetletje zatem je tudi kazenski zakonik končno predvidel kazni za organiziranje denarnih verig in drugih nedovoljenih iger na srečo.

Smrtna žrtev fair playa

Kot rečeno, je v cvetočih dneh prevarantske igre Danijel Berglez, doma iz Razvanja, plačal najvišjo ceno. Izgubil je življenje. Decembra 1991 se je namreč zgodil drzni napad najmanj treh roparjev, ki so prežali pred pivnico na Kodeljevem in čakali, da se prikažejo organizatorji s kovčkom denarja. Njihov cilj je bil kovček, ki ga je na srečanja z naivnimi igralci varljive igre fair play s seboj prenašala Margareta Tomažič. Javna skrivnost je namreč bila, da se v omenjenih igrah posluje le z gotovino.

Margareta Tomažič je krožila po Sloveniji in pridobivala nove vlagatelje ter organizirala mrežo podobnih piramid. Tako se je v igri znašel tudi Avgust Volšek, takrat komandir policijske postaje Tabor v Mariboru, ki je organiziral pridobivanje novih članov. V igro je pritegnil sorodnico Alenko Berglez, Danijelovo ženo, ta pa je možu, ki je bil ravno brez službe, priskrbela delo šoferja Margarete Tomažič.

Usodnega dne, 12. decembra 1991, ko se je v pivnici Jama gnetlo nekaj sto naivnežev, je Tomažičeva kot običajno množici predavala o prednostih vlaganja denarja v sistem, ki baje zagotavlja mastni dobiček. Z njo so bili, poleg šoferja Danijela Bergleza, še Alenka Berglez ter še en sodelavec. Ko so se zvečer odpravljali iz pivnice proti avtomobilom, je Danijel Berglez stopil še v stranišče, njegova žena pa je zunaj ob avtu odložila dva kovčka. Tedaj je mimo pritekel neznanec, pograbil kovček in stekel proti gradu Kodeljevo. Za njim se je pognal eden od spremljevalcev, tedaj pa se je izza drevesa pojavil drugi neznanec in začel streljati. Eden od ogroženih je počepnil, Danijel Berglez, ki je ravno prišel iz pivnice in slišal ženine krike, pa je odločno stekel za roparjem. Pretekel je trideset metrov, ko je znova počilo. Skoraj je že ujel neznanca, potem pa se je zgrudil in obležal. Krogle so ga zadele v bližino srca. Danijela so še isto noč v ljubljanskem kliničnem centru operirali, toda njegovo stanje je bilo kritično. Krogla je prebila arterijo in obstala ob hrbtenici. Umrl je 24. decembra istega leta.

Preiskavo je vodil kriminalist Bečir Kečanovič z UNZ Ljubljana. Na tleh so našli deformirano kroglo večjega kalibra, iz dreves so jih izbrskali še nekaj. Na poti, po kateri je Danijel tekel za roparjem, so našli večjo platneno torbo, v njej pa bejzbolsko palico. Z morilskimi roparji je izginil kovček z dokumentacijo in pogodbami za igro fair play. Preiskava, ki se je zavlekla vse do današnjih dni, ni dala še nobenega odgovora.

Zdi se, da oddaljeni umor nikogar več ne zanima, medtem ko Danijelovi starši vsa leta od tragičnega dogodka težko prenašajo bolečino. Decembra, ko se večina ljudi veseli srečanj z najbližjimi, pri njih tega veselja ni. Tudi letos je tako.

Oče Rudi Đeferović (Danijel je pred poroko prevzel mamin dekliški priimek, op. p.), ki vselej poudarja, da ne bo prenehal iskati resnice, pravi: »Še čakam in čakal bom na odgovor.« Mati, ki ne skriva žalosti in jeze, pa doda: »Sina nič ne more vrniti, a morda bi bilo lažje, če bi vedeli, zakaj. Prepričana sem, da je šlo za naročen umor, za umor v imenu države. V igro so bili vpleteni mnogi z vrha, naš Danijel pa je vedel preveč.«