MURSKA SOBOTA – Gotovo nikomur ni prijetno, če pogreša katerega izmed svojih ljubljenih, še hujše je, če je kdorkoli izmed najbližjih pogrešan več let. Žal je tovrstnih primerov veliko, saj so precej redkejši taki, ko pogrešane najdejo hitro ali pa se ti vrnejo sami. Najteže je v Sloveniji odkriti tiste, ki se za samomor odločijo z utopitvijo, še zlasti v reki Muri. Prav pomurska lepotica je namreč predvsem na Hrvaškem naplavila največ trupel Prekmurcev in Prlekov. Tudi izmed trenutno pogrešanih jih je menda kar nekaj pogoltnila Mura, bodisi da so storili samomor bodisi so kako drugače končali v koritu reke, ki je zlasti deroča in nevarna, ko je v sosednji Avstriji in pri nas dolgotrajno deževje ali se tali sneg. Žal utopljencev običajno ne najdejo, saj jih Mura odnese naprej proti Dravi in še dlje proti Donavi in celo Črnemu morju.
Še hujše pa je, ko gre za ugrabitev ali kakšno drugo kaznivo dejanje, ko torej nekdo »pomaga« pri smrti. Takrat običajno niti potapljači, kljub vsem naporom, ne morejo najti pogrešanega, nekatere pa prerasteta trava in drevje. Za svojce, prijatelje in znance je čakanje in iskanje pogrešanih izjemno stresno, duševni pritisk pa velik. Zlasti za svojce bi bilo olajšanje, če bi pogrešane odkrili vsaj mrtve, da bi jih lahko vsaj dostojno pokopali.
Kakorkoli že, od leta 1965 je v Pomurju, torej na območju PU Murska Sobota, pogrešanih 18 oseb. Preletimo jih. Ljudmilo Oštir pogrešajo že dobrih 48 let, Davorina Slivnjeka 10 mesecev. Vmes je še sedem žensk in devet moških, starih med tri in 74 let. Pogrešani so še Majda Makoter (od 1. januarja 2013), Angela Vozlič (2012), Julijana Kodela (2012), Ivan Krajnc (2010), Ana Reyes Peralta (2008), Avguštin Antolin (2003), Ladislav Mujdrica (1998), Avguštin Fras (1995), Mathura Kumar Suresh (1991), Milan Hari (1989), Ivan Šarkezi (1985), Štefan Žavcer (1984), Franc Miklošič (1982), Ljudmila Kermek (1979), Štefan Mlinarič (1976) in Terezija Drvarič (1966).
Soglasje svojcev
Policija išče osebe na podlagi predpisov, ki opredeljujejo njene naloge in pristojnosti. Policisti imajo možnost objaviti fotografijo iskane osebe v medijih. Zaradi spoštovanja zasebnosti svojcev pogrešanih oseb je za primere, ko izginotje ni povezano s sumom kaznivega dejanja, za objavo fotografije potrebno soglasje svojcev. Osnovni podatki o pogrešani osebi, splošne okoliščine in fotografija se lahko objavijo tudi na spletni strani policije, vendar izključno s soglasjem svojcev. Nenadno izginotje osebe iz okolja, kjer živi in dela, navadno ni posledica kaznivega dejanja, je pa pogosto izraz globljih konfliktov v njenem okolju. Po drugi strani pa primeri iz prakse opozarjajo, da se lahko za navideznim odhodom skriva tudi kaznivo dejanje.
Vsakdo lahko prijavi pogrešanega ne glede na to, ali prijavitelj izvira iz družinskega ali delovnega okolja ali širše socialne mreže. Pomembno je poznavanje pogrešanega in sposobnost posredovanja pomembnih podatkov ob prijavi, od katerih je lahko odvisna tudi uspešnost iskanja pogrešane osebe, in sicer: osebnih podatkov osebe (ime in priimek, rojstni datum, kraj rojstva, naslov bivališča, prejšnja stalna in začasna bivališča, državljanstvo, spol, osebe, s katerimi je živela in se običajno družila...); kdaj in kje je bila pogrešana (oseba, ki jo je nazadnje videla in s kom, smer gibanja); natančnega osebnega opisa pogrešane osebe (fizične značilnosti, predmeti, nakit...); kakšne so bile izjave in vedenje osebe pred pogrešanjem; morebitne prejšnje odsotnosti osebe (kraji, kjer se je zadrževala takrat); kaj je že bilo ukrenjeno, da bi osebo našli (kateri objekti, območja so bila pregledana, preverjanje pri svojcih...); naslovi prijateljev in sorodnikov; obstoj suma kaznivega dejanja (možni motivi, da je pogrešanje posledica primarnega ali sekundarnega KD); druge okoliščine in razloge izginotja; kje in kako bo dosegljiva oseba, ki je prijavo podala; iskanje pogrešanih oseb je lahko uspešno le v sodelovanju s prizadetimi osebami in širšo javnostjo.
Iskani še ni pogrešani
»Pogrešana je tista oseba, ki je odsotna iz nekega okolja iz neznanih ali znanih vzrokov in je o tem obveščena policija, ki pa lahko to sama odkrije in za njeno izsleditev izvede nekatere ukrepe. Glavni element pogrešanosti je nenadna in nepričakovana odsotnost s kraja, kjer je ta oseba bivala, pa tudi nejasnosti glede njene usode. Nenadna izginitev osebe iz okolja, kjer živi in dela, navadno ni posledica kaznivega dejanja, je pa pogosto zunanji izraz globljih konfliktov in težav. Po drugi strani pa posamezni primeri opozarjajo na to, da se za navideznim odhodom lahko skriva celo hudo kaznivo dejanje,« so policisti razložili razliko med iskano in pogrešano osebo ter navedli postopke, kako se lotijo iskanja pogrešanih.
»Pri preiskovanju pogrešanih gre za pomembno kriminalistično oceno: ali so razlogi za sum, da je pogrešana oseba žrtev kaznivega dejanja, ali pa gre za nenaden odhod oziroma pobeg osebe iz okolja, v katerem je živela, zaradi drugih problemov z globljimi vzroki. Ob pogrešanih osebah, ne glede na spol in starost, se policiji zastavlja vprašanje, kaj sploh pomeni pogrešanost in kdaj postane izginotje neke osebe glede na okolje in osebnost, glede na njeno starost in zdravstveno stanje sumljivo in ga je treba pojasniti. V posameznih primerih gre lahko samo za beg neke osebe. Pri izginotju glede na zbrane podatke lahko sklepamo, da gre za družinske konflikte, šolske probleme, zlorabo prepovedanih drog, nesrečo, samomor, lahko celo za ugrabitev, umor ali druga nasilna dejanja. Glavni namen preiskovanja pogrešanih oseb je iskanje pogrešanih in iskanje znakov, ki kažejo na kaznivo dejanje. Običajno naznanijo izginitev osebe njeni starši ali sorodniki, včasih pa tudi znanci, ki so živeli s pogrešano osebo,« so še dodali varuhi reda iz dežele ob Muri, ki je včasih vse prej kot nedolžna in počasna panonska reka.
