Je morilec trgovca v Čežarjih na prostosti?

KOPER – Se v zgodbi o okrutnem umoru 57-letnega Oliankija Vatovca iz Čežarjev pri Kopru obeta preobrat ali gre zgolj za poskus metanja dimne bombice, kakršnih so pravosodni organi že vajeni? Sodišče je na 30 let zapora že obsodilo Marka Markoviča iz Izole, 32-letni Bolgar Kosta Aleksandrov pa je bil obsojen na 27 let zapora. V uredništvo pa smo dobili izjavo pripornika v koprskem zaporu (ime hranimo v uredništvu), ki naj bi izvedel, da naj bi bil v času umora ob Markoviču v Vatovčevi hiši v Pobegih poleg Nevenes Sarajlić. Dean Jurič, šef koprskih kriminalistov, je povedal, da je za policijsko stran primer pojasnjen, da pa bodo preiskali vsebino pripornikove izjave, Bojan Pečnik, zagovornik obtoženega Aleksandrova, pa omenjene izjave ne komentira. Pripornik v izjavi razbremenjuje obsojenega Bolgara, češ da se je Sarajlić pred umorom hvalil, da pozna nekoga iz okolice Kopra, ki je vodja trgovine, prodaja oljčno olje, živi sam in ima veliko denarja. Hvalil se je menda tudi, da ima načrt, kako dobiti veliko denarja, ter da ima prijatelja, ki mu bo tega pomagal realizirati. Po umoru v Čežarjih se je domnevno tudi poskušal skriti pri piscu omenjene izjave.

Skrbno načrtovala umor

Sodba Markoviču in Aleksandrovu še ni pravnomočna. Ob izreku je sodišče obema obtoženima podaljšalo pripor, v katerem sta od 18. julija lani. Predsednica sodnega senata Orjana Trunkl je v obrazložitvi sodbe povzela: »Šlo je za skrbno načrtovan umor, pri katerem ni bil cilj obtožencev le Vatovčevo premoženje, temveč sta ga namenoma umorila in šele zatem prebrskala njegovo hišo in osebni avtomobil.« Kriminalisti so umor preiskovali dva meseca, preden so našli prve otipljive sledi. Prva je bil osebni avtomobil volvo karavan temne barve, ki ga je imel v uporabi Markovič in ga je na večer umora videlo več prič pred hišo žrtve. Ena je videla v avtomobilu sedeti dve osebi, druga pa le parkiran avtomobil. »Obtožena sta umor načrtovala dva dni prej, ko sta čakala na prihod Vatovca, ki je ta večer s prijateljem obiskal več gostiln v Pradah in Bertokih. Če bi imela namen polastiti si zgolj njegovo premoženje v hiši, je bil to idealen večer, da vlomita v hišo. Toda ne, odpeljala sta se in se vrnila čez dva dni. V nedeljo, 10. marca, sta ga ponovno pričakala pred hišo, in ko je Vatovec prišel domov, sta šla za njim proti dvorišču. Vatovec in Markovič sta se poznala, zato ju je povabil na kozarec v klet. Izkoristila sta njegovo nepazljivost, in ko je imel obrnjen hrbet, sta mu začela zadajati usodne udarce s topim predmetom. Desetkrat sta ga udarila po glavi, pri čemer so bili štirje udarci tako siloviti, da so povzročili smrt. Vatovec ni takoj umrl, zato sta mu napadalca z eno hlačnico delovne obleke zamašila usta, zatem mu je Kosta Aleksandrov s širokim lepilnim trakom zvezal roki na hrbtu. Na rokah je imel rokavice, vendar je lepilni trak gumijaste rokavice poškodoval, zato so pozneje v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju na traku, s katerim je imela žrtev zvezani roki, odkrili tudi profil DNK Aleksandrova,« je omenila Trunklova in dodala, da sta zatem napadalca premetala vse prostore v hiši. Očitno sta iskala denar, saj med kriminalistično preiskavo po prijavljenem umoru kriminalisti v stanovanju niso našli ne denarja ne bančnih kartic.

V sklepni besedi je tožilka Vanja Chiara Bažec poudarila, da je dokazni postopek potrdil vse očitke iz obtožnice. Markovič se je preživljal s socialno podporo in priložnostnimi deli. Skupaj z Aleksandrovom sta obiskovala lokale in igralnice, kjer sta bila redna gosta. Po tožilkinih besedah sta dejanje skrbno načrtovala in se nanj pripravljala. Vatovca sta hotela ubiti že 8. marca, vendar jima je načrt spodletel, ker ga takrat ni bilo doma. »Imela sta čas za razmislek, po dveh dneh sta se znova vrnila v Čežarje in svojo namero uresničila,« je dejala tožilka. Za Markoviča so bile odločilne sledi, ki so jih na kraju zločina pustili njegovi čevlji znamke Memphis One, ki jih v Sloveniji prodajajo le v trgovinah Deichmann. Nekaj mesecev prej mu jih je iz Ljubljane prinesel paznik z Doba, ki se je z Markovičem spoprijateljil, ko je ta prestajal zaporno kazen zaradi umora, ki ga je leta 1991 izvršil v hrvaški Istri. Med hišno preiskavo so kriminalisti v Markovičevi baraki nad Izolo našli le originalno škatlo obuval, preiskava je pokazala, vsaj tako je zatrdila njegova partnerica Erika Pančur, da je obuvala in neke krpe vrgel v zabojnik za smeti v bližini hotela Delfin, nekaj dni po dogodku jo je povabil na sprehod, iz zabojnika vzel odvržene stvari in jih vrgel v morje. Po mnenju tožilke je bilo za Aleksandrova najbolj usodno odkritje njegovega profila DNK na lepilnem traku, s katerim so, verjetno že mrtvemu Vatovcu, zvezali roki na hrbtu. Še več drugih dokazov je dopolnilo mozaik o vpletenosti obtoženih v umor. Markovičeva zagovornica Monika Mavsar pa je v končnem govoru dejala, da je ostalo več dvomov in da je bil njen klient prikladen za policijo zaradi umora v hrvaški Istri.

Mavsarjeva je zavrnila tudi očitek, da naj bi bil motiv umora koristoljubje, saj je pričakoval bogato dediščino po pokojnem očetu. Tudi sledi obuval naj bi bile drugačne, kot naj bi jih imel obtoženi, saj je bila na najdeni škatli drugačna črtna koda. Predlagala je oprostilno sodbo. Prav tako je oprostilno sodbo predlagal zagovornik Aleksandrova Bojan Pečnik, ki je močno podvomil o skrbnosti in strokovnosti dela v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju, kjer so na lepilnem traku, na katerem je bilo večina Vatovčevega profila DNK, odkrili tudi profil DNK Aleksandrova. Na koncu dokaznega postopka je predlagal, naj analizo usodnega traku izdela nevtralni inštitut ali laboratorij, kar je senat zavrnil. Po Pečnikovem mnenju je drugi udeleženec zločina v Čežarjih pustil sledi obuval številko 43, njegov klient pa nosi obuvala številko 41, kar je po zagovornikovem mnenju še dokaz več, da Aleksandrov na dan zločina ni bil v Čežarjih. Obtoženi Markovič je dejal, da se je že z vsem sprijaznil, a mu ni vseeno in da ga boli krivica. »Rad bi, da me obsodite na smrtno kazen, ustrelite me, ničesar me ni strah, bojim se le življenja,« je potarnal Markovič. Aleksandrov je vztrajal, da mu je bilo vse skupaj podtaknjeno.