Bila je tako ponosna – »Pa še danes sem!« glasno vskoči Sara. A kaj ko je hčerkico v zadnjem letu videla le dvakrat, še več, zdaj jo je doletelo nekaj, kar bi strlo vsakega izmed nas. Čeprav bi morala biti štiriletna deklica tudi po odločbi sodišča že zdavnaj pri njej, ne sme do nje, pravzaprav njena mati sploh ne ve, kje je. Marsikoga bi raztrgalo pri živem telesu, Sara pa je neverjetno močna. »Moram biti močna,« je dejala odločno, »saj ne želim, da bi me nekdanji partner imel za psihično labilno ali pa nesposobno.« Psihični teror, ki ga je doživljala v kratki zvezi, ji je vcepil nadčloveško potrpežljivost. Najbolj se boji, da bi Lauro zaradi katere svoje napake zares izgubila. Za ta njen neprestani strah pa so poskrbele ravno pristojne državne inštitucije (tožilstvo in CSD), ki so povsem pozabile na njo in na njeno hčerko. »V tem času sem se povsem spremenila,« še pripomni, kako tudi ne, iz mlade in razigrane mamice se je zaradi nerazložljive nočne more, v katero je bila pahnjena, razvila v osebo, ki ji ni več prav do nobene igre. Sara namreč igra le še eno igro: boj za hčerko!
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Dejal je, da me bo dal ubit', da me bo tako polomu, da se ne bom mogla več pobrat'!



