LOKVE – Triintridesetletna Mateja Kosec, doma iz belokranjske vasice Lokve, je bila v nepopisnem šoku že drugič v manj kot mesecu dni. Jokala je in bila vidno prestrašena. Iz rok ji je kar naprej polzel in padal telefon. Zmedeno je postopala še dolgo po tem, ko je prvič uzrla svojo docela požgano škodo octavio. Šele ko se je zdanilo, je dokončno videla povsem uničeno karoserijo vozila, ki je bilo njeno okno v svet in pot do izpolnitve njenih sanj. Biti učiteljica in poučevati. Biti zgled svojim in tudi drugim, ki živijo okoli nje – v majcenem zaselku le desetih hiš.
Marsikaj ji je rojilo tedaj po glavi, od tega, ali je sploh še vredno in pametno, da poskuša tako izstopati, pravzaprav štrleti, da hoče živeti kot normalna in delavna državljanka, da želi imeti zgledno in človeka vredno življenje. Da želi kot romska pomočnica v metliški osnovni šoli prispevati še nekaj več svoji skupnosti, ki jo bremenijo vse prevečkrat posplošeni stereotipi, žal pa tudi pripadniki, ki nikakor ne želijo živeti po zakonih, ki jih pač zapoveduje sleherna pravna država.
Z 12 leti na železnici
Tudi njen sopotnik, 50-letni Janez Kosec, se je že zdavnaj odločil stopati po drugačni poti. Vedno je hrepenel po zaslužku, ki bi bil plod marljivega dela in lastnih rok. »Na miren in delaven način,« je dejal. Nemara tudi zato, kot pravi, ker se v svoji veliki družini nikdar ni počutil povsem sprejetega.
»V bistvu sem bil izgubljen otrok,« je dejal. Očeta, ki bi ga vzgajal in pripravljal na vse pasti življenja, ni bilo. Zato je moral že kmalu pošteno pljuniti v roke.
»Že pri rosnih dvanajstih letih sem delal na železnici,« je poudaril. »V življenju mi ni nihče pomagal …« In še: »Delam, delam, ne nazadnje imam že 32 let delovne dobe, pa še kar ne morem iz revščine!«
Nekje v podtonu je bilo zato čutiti, da po pravilih resnično ni lahko živeti. Kljub temu se je pohvalil, da si je v teh letih marsikaj ustvaril sam, da je dolgo s sredstvi zalagal tudi druge člane družine in da so mu nekateri ostali še veliko dolžni. Prav tem se menda še vedno cedijo sline po njegovem imetju.
V Revozu, kjer deluje kot čistilec, se Janez počuti naravnost odlično. Na delo rad odhaja že zarana. Vrača se pozno popoldne. Sodelavci ga silno spoštujejo ter mu v zadnjih dneh takole večkrat zaupajo na glas: »Janez, zdrži, ti samo zdrži!«
To mu dopovedujejo tudi v luči obeh več kot jasnih in grozilnih sporočil, dveh podtaknjenih požarov v manj kot mesecu dni. Oba je obravnavala tudi novomeška policija.
Dvojni požar
Obakrat je Janez že spal. Obakrat se je zgodilo ponoči v sredo, prvič 12. aprila ob 0.40, in drugič 3. maja ob pol treh zjutraj. Tako prvič kot drugič se je zgodilo enako, saj je bila obakrat pod desno kolo vozila nastavljena neka gorljiva snov oziroma telo, »ki je potem povzročilo«, je vedel povedati, »da je prvič do kraja zgorel moj golf štirka, letnik 1999, drugič pa Matejina škoda«. Pri drugem požigu je zagorel še renault clio, last Matejinega brata Bogdana, ki je bil parkiran zraven.
Obakrat so Janeza vrgli iz postelje. »Prvič je prišel ženin stric Bogdan, drugič pa njen brat Aleksander, ki ga je iz sna prebudila žareča svetloba,« se je spominjal mož, ki mu hoče nekdo slabo. Zelo slabo.
»Pokliči gasilce in policiste!« je glasno zahtevala tudi Mateja.
Janez je tedaj odločno izrekel: »Prepričan sem, da je zagorelo zaradi dveh stvari, zaradi ljubosumja in zaradi zapuščine po mami …«
Ves čas, odkar je z Matejo, se mora namreč spopadati z govoricami in neprestanimi napadi, da je vzel napačno. »Moji mi je preprosto niso pustili vzeti,« je dejal.
Pa se Janez ni dal in se je raje preselil k njenim. Zdaj biva v hiši še z devetimi drugimi: z Matejo, njenim očetom in mamo, z njenim bratom, njegovo ženo in njunimi tremi otroki, tu živi še Janezova že polnoletna hči. Zdaj biva v hiši, ki je zraven njegovega polbrata in pet let mlajšega Henčka.
Policisti zaslišali Henčka Poklicali smo romskega svetnika Henčka Kosca: »S tem nimam čisto nič! V ozadju vašega poizvedovanja sta gotovo moj polbrat in njegova partnerica. Vedeti morate, da je bila ona oženjena v Žabjak. Zato ne bi bilo nič čudnega, če za dvojnim požigom stoji nemara kdo od katerih drugih Romov. Raje pokukajte v mojo hišo, kjer so v zidovih še vedno vidne sledi streljanja izpred 12 let! Toda še danes, veste, ni pojasnjeno, kdo je takrat streljal!« Tudi to je dejal Henček: »Janez naj si ne izmišljuje! Že ko je prvič gorelo, so me zaslišali policisti. Henček, v redu je, so mi rekli, jaz pa sem jim dejal, hvala bogu, samo da boste čim prej našli požigalca!« Nazadnje je romski svetnik povedal še tole: »Njegova ženska mu je umrla pred dvema letoma. Če bi bil on v redu človek, verjemite, ne bi vzel zdaj od sestrične hčere. Sramota, da si upa kazati s prstom name!« Nakar je Henček še jadrno zagrozil: »V kolikor bo prišlo do kakršnega koli članka, v katerem se bo govorilo slabo o meni, bom ovadil njega in tistega, ki je dal to v Novice!« Prepričan sem, da je zagorelo zaradi dveh stvari, zaradi ljubosumja in zaradi zapuščine po mami. Poudarek |
Naslednjič
bo gorela hiša
Henček Kosec je tudi romski občinski svetnik. Nekakšen gospodar njihove skupnosti. »Čeprav je od mame podedoval osem šestnajstin zemlje, jaz pa šest šestnajstin, bi rad imel kar vse! Nekoč mi je že dejal, da bo prišel dan, ko ne bom smel na svoje niti noge več postaviti. To je človek z mnogo prekrški, pa bi moral biti zgled vsem Romom, ki tu živimo …« V tistem je Janez samo še šepnil: »Naslednjič naj bi, sem slišal, gorela že hiša!«
Prestrašeni Janez je raje spremenil temo pogovora. Ne more pozabiti objokane Mateje, ki je v tem kotlu nekakšna vzporedna žrtev. Janeza to silno boli. »Sploh ker je tako prizadevna, ker se ponaša z neizmerno voljo, ker tako lepo študira in prevaja v romščino, nazadnje, denimo, priročnik Moja pot do poklica oziroma Mro drom i poklico, kot se reče po naše. Za romske starše in otroke je že organizirala izlet v Arboretum Volčji Potok,« je ponosno našteval. Konservativna struja, ki kar naprej zavira romsko socializacijo in navija za življenje po starem, mu pač ne diši.
»Resnično bi se rad zahvalil črnomaljskim gasilcem, ki so prišli tako ekspresno pogasit in preprečili ognju, da se ni razširil!« je še dodal.