NOTRANJE GORICE – V petek pozno zvečer, ko so se mnogi odpravljali spat, je prebivalce Notranjih Goric, predvsem tiste, ki živijo blizu železniškega prehoda, zmotil močan pok. Kot se spominja Majda Lenček, ki ima v bližini frizerski salon, je »strašansko počilo, kot da bi razneslo plinsko jeklenko. Ko sem nato prišla na teraso, je bila smrtna tišina,« se spominja tistega večera. Odpravila se je do železniškega prehoda in na progi videla ostanek rdečega odbijača. Sprva je domnevala, da je vlak le oplazil vozilo in da je voznik pobegnil. Tam je, kot se spominja, stal tudi očividec nesreče, ki je lahko samo nemočno opazoval, kako je vlak trčil v rdečega clia – tega je po naših podatkih vozil 25-letni Jan iz Ljubljane, poleg njega pa je sedela 21-letna Špela z Brezovice –, sama pa je odhitela domov po svetilko in se z njo odpravila peš po tirih. »Še vedno je bila tišina, vlak je stal na progi,« pove o večeru, ki ji bo za vedno ostal v spominu. Na levi strani je opazila avtomobilski motor, ki je po trku padel iz vozila, in še najhujši prizor, popolnoma zmečkan avtomobil.
»Počasi so se začeli zbirati ljudje. Prvi so bili tam z bližnje kmetije, videli so iskre. To je bilo grozljivo, ko je vlak pred seboj potiskal avtomobil, ropotalo je in razmetavalo kamenje ob progi,« je povedala sogovornica, ki ne more pozabiti ženske, ki je kričala na vlaku. Na kraj nesreče so poleg policistov in reševalcev kmalu prišli tudi gasilci in poskušali iz zverižene pločevine izvleči ponesrečenca, na žalost jima ni bilo več pomoči. »Sploh niso mogli do njiju,« opiše Lenčkova in doda, da je moral vlak rdečega clia najprej več metrov potiskati pred seboj, dokler se avto ni zaletel v steber ob tirih, se obrnil in obvisel ob progi. Reševanje je trajalo vse do okoli pol druge ure zjutraj, ko so avtomobil – eden izmed domačinov ga je opisal kot »kepo rdečega pleha« – odpeljali z avtovleko, policisti pa so nato z besedami »filma je konec, gremo domov, ura je pozna« domačine pregnali v njihove hiše. »Bilo je kot v filmu. Toliko reševalcev, gasilcev in policistov nisem videla na enem kraju,« je še povedala Lenčkova.
Že veliko nesreč
Lenčkova o omenjenem železniškem prehodu in še dveh podobnih na cesti od Brezovice do Podpeči pravi, da so se na njih že večkrat zgodile nesreče. Eden izmed problemov so prav zapornice, ki ostanejo nekaj časa zaprte še potem, ko so vsi vlaki že mimo. Zato se marsikdo naveliča čakanja in se odloči, da bo obvozil polzapornice, ter tako tvega življenje. Morda razlog tokratne tragedije tiči prav v tem, saj je Ljubljančan, ki je vozil avto Špeline mame, kot je sporočila policija, v petek nekaj minut pred enajsto uro zvečer pripeljal po Podpeški cesti od Brezovice proti Podpeči ter se ustavil pred prehodom čez železniško progo, kjer so izmenično utripajoče luči na semaforju in spuščeni polzapornici naznanjale, da se približuje vlak. Z njegove desne je pripeljal potniški vlak, namenjen proti Borovnici. Potem ko je odpeljal, je voznik avta zapeljal na železniški prehod in pri tem obvozil spuščeno polzapornico, nato pa po sredini prehoda zapeljal na tire, kljub temu da so bile polzapornice še spuščene in so na svetlobnem semaforju izmenično utripale rdeče luči. V tistem trenutku je od Borovnice oziroma z njegove leve pripeljal kopalni vlak za prevoz potnikov (po besedah sogovornice je moral peljati »s strašansko brzino« oziroma najmanj 80 kilometrov na uro, saj ne ustavlja na bližnji postaji) in s srednjim odbojnikom trčil v bok osebnega avtomobila ter ga potiskal še približno 550 metrov. Poškodbe, ki sta jih dobila voznik in sopotnica, so bile tako hude, da sta umrla na kraju nesreče. »Če bi počakala vlak, bi se zapornice čez deset sekund dvignile,« razmišlja Lenčkova in dodaja, da vlak največkrat pripelje le nekaj trenutkov zatem, ko se zapornice spustijo. Zakaj se je Janu in Špeli tako mudilo, da nista mogla počakati še nekaj sekund, morda nikoli ne bo znano. Špelini sosedje so dekle opisovali kot zelo prijazno in so se spominjali, da jih je z mamo vedno lepo pozdravljala. Same lepe stvari smo lahko slišali tudi o Janu, ki je prav tako veljal za zelo prijaznega fanta, delal je v Leku.
Kmalu polne zapornice?
Po vsej verjetnosti se tragedija ne bi zgodila, če bi bil prehod zavarovan s polnimi zapornicami, saj bi marsikoga odvrnile od iskanja bližnjic. Po pravilniku o nivojskih prehodih, ki velja od leta 2008, v prehodnih in končnih določbah jasno piše, da morajo biti polzapornice nadomeščene z zapornicami ob prvi rekonstrukciji ceste, ki vodi čez prehod, ali ob prvi nadgradnji naprav za zavarovanje, a najpozneje v 10 letih po uveljavitvi tega pravilnika, torej do leta 2018.
Na prehodih osem mrtvih na leto
V letošnji nacionalni akciji za večjo varnost na nivojskih prehodih čez železniški progo je Javna agencija RS za varnost prometa postregla z nekaterimi podatki o tovrstnih nesrečah. Lani je v štirih nesrečah umrlo pet ljudi, kar je štiri odstotke vseh umrlih v prometnih nesrečah. Dva dogodka sta se pripetila na aktivno zavarovanih nivojskih prehodih (avtomatska zapornica). V zadnjih 16 letih je sicer na nivojskih prehodih umrlo 121 ljudi ali v povprečju osem na leto. To je bilo grozljivo, ko je vlak pred seboj potiskal avtomobil, ropotalo je in razmetavalo kamenje ob progi.