LJUBLJANA – »Ni prav, da se je znašel v kazenskem postopku, ne bi mu smeli soditi. V bistvu sem za vse kriv jaz. Še vedno ga imam rad in le upam, da se bova znova pogovarjala, ko nama bo to dovoljeno,« o svojem prijatelju Janu Jagodiču iz Spodnje Ponkvice pravi njegov sošolec iz celjske srednje šole, David Jevšnik iz Kozjega.
Iz hišnega pripora je Jagodič v petek prikorakal pred ljubljansko okrožno sodnico Katarino Turk Lukan. Janova in Davidova pripoved o tem, zakaj sta se 11. decembra lani tedaj 18-letna namenila storiti veliko neumnost, pa je skoraj popolnoma enaka in je včeraj sploh nista ponavljala, saj sta svoje že povedala v preiskavi. Živeti na tem svetu zanju bojda ni imelo nobenega smisla. David je že večkrat poskušal storiti samomor, že enkrat prej skupaj z Janom. »Kupila sva 180 uspavalnih tablet, pojedel sem jih 90, pa mi ni bilo nič. Pogoltnil sem še Janovih 90 in spet se mi ni zgodilo nič.«
Objeta bi skočila z nebotičnika
Tudi tistega lanskega decembrskega dne sta hotela družno oditi v smrt. Tako vsaj trdi poskusa uboja obtoženi Jan, ko pravi, da sta se z vlakom pripeljala v Ljubljano, da skočita s čim višje stolpnice. Našla sta nebotičnik in se podala na njegov vrh, »da bi objeta skočila z njega. Vendar pa je bilo tam preveč ljudi, da bi nama to uspelo.«
Od tam sta se napotila v BTC in našla še eno visoko stolpnico, nadaljuje David. Toda vrata na teraso so bila zaklenjena. Zato sta v Sparu kupila nož in Jan je na poti do mestne železniške postaje porezal po Davidovi roki ter tako preizkusil, ali je dovolj oster. Tedaj, tako vsaj trdi David, ni bilo več govora o tem, da bi družno zapustila ta svet. »Jaz sem hotel umreti. Jan si je kupil vozovnico za Celje, čakala sva na peronu, da se čim bolj približa čas odhoda vlaka, da bo lahko takoj odšel, ko bo naredil to, za kar sem ga prosil. Da mi zapiči nož v srce ali mi prereže vrat.«
Ko mu je izza hrbta prerezal vrat...
Toda Jan zatrjuje, da je bil na peronu v igri še vedno tudi njegov samomor. »Najprej bi njega, potem pa sebe. Rekel mi je, da bo srečen le, če umre. Ko sem mu izza hrbta prerezal vrat, se je obrnil proti meni. Videl sem, kako mu iz vratu curlja kri, prestrašil sem se in zbežal.«
David pa: »Stal je za menoj, ničesar sploh nisem čutil. Obrnil sem se proti Janu in mu hotel nekaj reči, pa je začela špricati kri. Sedel sem na tla in po mp3 poslušal glasbo. Jan je odšel, jaz pa sem čakal, da bo konec. Potem je začelo boleti, vstal sem, šel sem po peronu in padel. Menil sem, da bo takoj konec, toda ni ga bilo.«
Čeprav je imel grdo prerezan vrat in preluknjan tudi sapnik, je David – Janovo dejanje tožilstvo ocenjuje kot poskus uboja, njegova obramba pa meni, da je šlo kvečjemu za pomoč pri samomoru –, preživel le zaradi hitre zdravniške pomoči.
Pikači je njegov najboljši prijatelj
Nikomur sicer ni jasno, kaj je hotel ravno David pred kakima dvema tednoma povedati v na youtubu objavljenem nenavadnem posnetku, v katerem sedi, v angleščini razlaga in poje o tipu, ki je postal bog. Živel je fant, ki je želel leteti, ta svet je bil preveč dolgočasen, zato ga je pot vodila v samomor. Pikačo je njegov najboljši prijatelj, on je bil tisti, ki mu je prerezal vrat. Fant pa je mislil, da »je to to, da gre zdaj v svet anime. Anime je prostor v vaših srcih.«
Kaj je sporočal s tem posnetkom, ki je bojda zelo prizadel Jana? »Hotel sem le povedati svojo zgodbo.«
Očitno fanta še vedno potrebujeta pomoč, čeprav v besedah obljubljata, da imata življenje danes raje, kot sta ga imela decembra, ko sta sedla na vlak za Ljubljano.
