LJUBLJANA – Počasno hiranje psičke Miše pasme haski, ki jo je moral na koncu veterinar humano uspavati, je 39-letnega Tomaža Bezlaja in njegovo pet let mlajšo nekdanjo partnerico Marjano Filipaj pripeljalo na zatožno klop ljubljanskega okrajnega sodišča. Očitke tožilstva o mučenju živali zanikata.
Trpljenje psičke je prišlo na dan po anonimni prijavi, zato se je pri Bezlaju oglasila veterinarska inšpektorica, ki je v zapisnik napisala kar nekaj krepkih na račun lastnika. Pozneje so sprožili še kazenski pregon. V obtožnem predlogu piše, da sta najmanj od junija 2010 psičko Mišo, rojeno konec maja 2003, po nepotrebnem mučila s tem, da ji nista zagotavljala dovolj hrane in pijače, zanemarjala pa sta tudi veterinarsko oskrbo. Zaradi hude podhranjenosti in izčrpanosti je moral veterinar psičko v začetku julija 2012 evtanazirati.
»Hrane in vode je imela dovolj, samo apetita ne. Bila je svobodna psička, bolj svobodna kot jaz,« je zagovor začel Bezlaj. Večkrat je ponovil, da je mesece pred evtanazijo opazil, da Miša ni več tako razigrana in da občasno izgublja apetit, a je vse to pripisal starosti. »Gospa sodnica, to je tako kot star človek, ko enkrat pride v leta. Po pasjih letih je bila psička že stara,« je pojasnil.
Povsem je zanikal očitke, da ni imela dovolj hrane in vode. »Bilo je obdobje, ko je bila mlada in živahna, potem pa je prišla v leta in se je iztrošila. Kadar ni letala naokoli, je poležavala pod drevesom. Hrane pa je bilo vedno dovolj. Kupoval sem brikete in konzerve.«
Neustrezni pogoji
To je potrdila tudi Filipajeva, ki je prav tako povedala, da je Miša imela dovolj hrane in pijače. Hujšanje psičke je pripisala neustrezni prehrani, zato so brikete zamenjali s konzervami. Ni pa se ji zdelo nenavadno, da se njeno razpoloženje ni izboljšalo. »Po menjavi hrane se to ne zgodi hitro. Na rezultat je treba čakati,« je podučila sodnico.
Izkazalo se je, da se je temačno obdobje za psičko začelo leta 2008, ko sta se Bezlaj in Filipajeva razšla. Čeprav je bila ona uradno lastnica haskija, je ta tako na njeno prošnjo kot na prošnjo njunih otrok ostal pri Bezlaju, saj je imel edini dobre razmere za prosto gibanje. Tega, kdo bo zanjo skrbel, razen kupoval prehrano in zamenjal vodo, pa nekdanja partnerja nista dorekla.
Tako psička ni bila deležna ne veterinarske ne higienske oskrbe. Da posebne higiene ta pasma sploh ne potrebuje, pa je še danes prepričan Bezlaj. Na čiščenje oziroma kopanje štirinožca ni pomislil. »Narava, gozd, to je bila njena higiena. Če se umaže, se povalja v listju.«
Na sprehod jo je vozil le redko, saj je bila izpuščena in je imela dovolj svobode, prav tako pa sam ni imel časa. Imel je pojasnilo, zakaj je na sprehod ni vozila Filipajeva. »Ni imela časa, saj v Mercatorju garajo kot sužnji.«
Obdolženi se je ob začetku sojenja sicer vprašal, kakšna je sploh vloga Filipajeve v tem postopku, saj je psička živela pri njem. A je proti koncu zagovora razkril, da bi morala za cepljenje poskrbeti ona, saj je bila lastnica, prav tako jo je po obisku veterinarske inšpektorice obvestil, da mora psičko takoj peljati k veterinarju. To je storila šele po šestih dneh.
Tudi ko je enkrat padla odločitev, da bodo psičko humano usmrtili, ni šlo vse po načrtih. Ko je zagledala veterinarja, je pobegnila v gozd. »Veste, pes to čuti,« je kot razlog, zakaj se mu potem še dva meseca ni pustila ujeti, pojasnil obdolženi. Sojenje se bo nadaljevalo.
