Izselite svojo najemnico, ogroža moje življenje

LJUBLJANA – Raziskovalna novinarka Mojca Vočko, ki ji Lebanovi in Silva Rutar pripisujejo, da jim je kot podnajemnica uničila stanovanji, v katerih je bivala, v Trnovem in na Brezovici (omenjajo goro neporavnanih stroškov in neverjetno svinjarijo, ki naj bi jih povzročili njeni golobi), pravi, da lažejo, da tega ni naredila in da ni kršila prav nobenega zakona. »Nobeni od lastnic nisem prav ničesar uničila!« Še več, trdi, da je pri Lebanovih s svojim denarjem prenovila večino stanovanja, pri Rutarjevi pa je sploh vstopila že v dodobra uničeno stanovanje. Grozljivih slik iz Trnovega, ki nam jih je odstopil lastničin sin Mitja Leban, ne priznava, o iztrebkih in popolni devastaciji v stanovanju na Brezovici pa ima prav tako svoje mnenje, ki je povsem drugačno. Iz njenih besed se dozdeva, da je morala nekomu pošteno stopiti na žulj, da se proti njej kuje dobro premišljena zarota. Ves čas je, kot pravi, tudi sodelovala z veterinarsko fakulteto in kriminalisti, ki so ji celo svetovali, naj čim prej zbeži z Brezovice, kraja, ki naj bi bil leglo kaznivih dejanj. »Nisem kriva, nikamor se nisem skrila, sploh pa nisem sama v tej zgodbi.« Že v kratkem naj bi tako izvedeli pravo resnico, odvetniške glave menda že snujejo povračilne ukrepe, odškodninskih tožb naj bi kar mrgolelo.

Še vedno ima ključe

Že zadnjič smo zapisali, da je njena resnica več kot očitno trčila ob resnico drugih, resnica lastnikov teh stanovanj pa je – da jim je Vočkova povzročila ogromno škodo in da jim kot podnajemnica ni dovolila vstopa v stanovanje, kot veleva ne le zdrava pamet, pač pa tudi stanovanjski zakon. »Pa saj to je noro!« ogorčeno sporoča Mitja Leban. »Medtem ko golobi še vedno pridno sračkajo, ima Vočkova še vedno ključe našega stanovanja trdno v svojih rokah.« Konec novembra mu je edinkrat uspelo vstopiti, pa še takrat zavoljo manjše potegavščine. »Policija v nasprotnem še do danes ne bi videla te katastrofe!«

Več naših bralcev je z ogorčenjem poklicalo v uredništvo in izrazilo jezo nad početjem Vočkove. Takole pravijo v en glas: »Če bi meni kaj takega naredila, bi jo, brez pardona, lastnoročno zabrisal iz stanovanja! Kakšna država, kakšen zakon!«

Kakšna država, kakšen zakon? Na to lahko našim bralcem odgovori kar Mitja Leban: »Sliši se neverjetno, toda če vstopimo v naše stanovanje, nas lahko Vočkova toži in tožbo tudi dobi!«

Četudi najemodajalec odstopi od pogodbe, se lahko zgodi, da se bo najemnik kratko malo požvižgal na to in nadaljeval kršitve. Premočno ga namreč ščiti naša zakonodaja, ki daje najemniku več pravic kot lastniku. Če izgubite živce in ga na lastno pest postavite na cesto, vas ta lahko toži za motenje posesti. Sodni epilog bo za vas takrat izjemno neprijeten, saj boste morali najemnika vzeti nazaj pod svojo streho, ob tem pa vam bo sodišče naložilo še plačilo vseh stroškov.

Podnajemnika v vsakem primeru, četudi vam v stanovanje naseli jato golobov ali trop hijen, ščiti zakonodaja, ki pravi, da o tem, kljub jasno zapisani pogodbi, lahko odloča le sodišče. Okrajni sodnik Matjaž Voglar pojasnjuje: »Če lastnik podnajemnika vrže samovoljno na cesto, lahko najemnik vloži tožbo za motenje posesti in bo z njo tudi uspel!«

Za začetek opomin

Kot najemodajalcu vam lahko po besedah tako Voglarja kot tudi odvetnika Borisa Grobelnika uspe le, če se držite naslednjega: najprej morate podnajemnika opomniti s pisnim opominom in v njem navesti, za katere kršitve ga opominjate; zraven morate navesti še način, kako naj ta podnajemnik odpravi zabeležene kršitve, ter rok, v katerem jih mora odpraviti. Če najemnik vašega opomina ne spoštuje, morate vložiti tožbo.

»Če z opominom ne seznanite podnajemnika, potem niti tožbe ne morete vložiti,« pravi Voglar.

Ampak to še ni vse: četudi bo sodišče presodilo v vaš prid, tudi takrat vaše nočne more še ne bo konec. Podnajemnik se bo skorajda zagotovo še enkrat pritožil, za zavlačevanje izselitve. »Da, vleče se,« priznava Grobelnik in oceni, da lahko takšni primeri trajajo tja do treh let.

Da, prav ste prebrali, ne glede na to, da gre za nepravilno uporabo vašega stanovanja, da vaš podnajemnik deluje v popolnem nasprotju z namenom uporabe, stanovanjskim zakonom kot tudi hišnim redom, po domače povedano – uničuje vašo lastnino – ne glede na vse, se ga boste rešili šele po dveh ali treh letih mukotrpnega pravdanja.

Da, tako deluje naš pravni sistem … in prav v tej pekoči omaki sta se znašli lastnici stanovanj, kjer je živela Mojca Vočko – Vlasta Leban in Silva Rutar. »Za vsak moj prihod je poklicala policijo, češ da motim njeno posest,« je še vedno ogorčena najemodajalka Silva. »Mi smo ji odpoved poslali pisno, a kaj, ko ni dvigovala pošte!«

Inšpektor ne sme vstopiti

Boris Grobelnik, denimo, svetuje, naj se obrnejo še na zdravstveni inšpektorat. Toda prav ta inšpektorat se z Vočkovo ukvarja že vse od 4. aprila lani, »ko smo prejeli telefonsko prijavo sosede gospe Vočko iz Trnovega«, smo izvedeli z inšpektorata. »Ker pa zdravstveni inšpektor nima pravice vstopiti v zasebni stanovanjski objekt, razen če mu lastnik to prostovoljno omogoči ali če za to pridobi odločbo sodišča, se je v okviru pregleda izvedel le ogled balkona gospe Vočko s sosednjega balkona.« Na podlagi ugotovljenega stanja so potem izdali strokovno poročilo z oceno, »da je zadrževanje golobov na balkonu najemnice neprimerno zaradi potencialnega ogrožanja zdravja ljudi in predstavlja nevarnost za pojav nalezljivih bolezni«. Kot nadaljujejo, se Vočkova na njihova priporočila ni odzivala.

Ona sicer pravi, da je balkon zdaj očiščen, toda zadnja fotografija kaže, da vendarle ni tako. K spoznanju se pridružuje tudi pravzaprav ironičen apel ene izmed stanovalk, »ki nas bo tožila, če ne bomo počistili«, je dejal Mitja Leban. V pismu Lebanovim je Nevenka Dobrin takole zapisala: »Sem vaša soseda na naslovu Trnovski pristan 8, kjer živim v garsonjeri v pritličju. Kot sem vas že ustno opozorila glede motečih golobov, ki v jatah in množično sedajo na vaš balkon v garsonjeri in je vaša last v drugem nadstropju, vas opozarjam še pismeno, da problem čim prej rešite. Vaša večletna najemnica Mojca Vočko, kateri oddajate garsonjero, je vedno nedosegljiva, v stanovanje dostopa naskrivaj ali pa ponoči, tako da z njo ni mogoče reševati problema. /.../ Kaj me moti? Garsonjera, v kateri živim, ima atrij, ki je ves od iztrebkov, kar povzroča nelagodje, motenje in gnus tudi pozimi, ko je hladno, poleti pa še neznosen smrad. V atriju ne morem sedeti, vrata v garsonjero pa moram imeti zaprta. Vse to me sili, da si iščem drugo stanovanje, in mi bo to povzročilo velike stroške. /.../ Rotim vas, da naredite vse, kar je v vaši moči, da izselite svojo najemnico, ki mi greni in ogroža življenje.« In še finale: »Poleg tega pa vas tudi opozarjam, da vam bom izstavila v plačilo račun za čiščenje in dezinfekcijo atrija in nadstreška, takoj ko bo mraz popustil, saj v toplejših dneh ne bo več vzdržno živeti v tej nesnagi.«

In vse to le zaradi pravnega sistema, ki postavlja vselej v ospredje teorijo (pred prakso).