POGREŠAN

Izginil je na sprehodu okoli Bohinjskega jezera

Objavljeno 07. maj 2013 12.47 | Posodobljeno 06. maj 2013 21.24 | Piše: Mihael Korsika

Bohinjski trikotnik, ime je dobil po vzoru Bermudskega trikotnika, še buri duhove: jasnovidka o padcu Gregorja Pavšiča, oče kljub izginotju zanj plačuje zavarovanje.

V reševalni akciji je sodelovalo več kot 70 ljudi (foto: Mirko Kunšič).

BOHINJSKA BISTRICA – Družina Gregorja Pavšiča iz Žirovnice niti eno leto po njegovem izginotju na območju zloglasnega bohinjskega trikotnika še ni izgubila upanja, da bo nekoč ponovno odprl domača vrata. V preteklosti se je govorilo o nadnaravnih silah, zaradi katerih so številni, tudi dobri poznavalci teh krajev, skrivnostno izginili. Posmrtne ostanke nekaterih so po nekaj letih našli naključni sprehajalci ali delavci, medtem se je za nekaterimi izgubila vsakršna sled. Med njimi je tudi 38-letni Gregor, ki je izhlapel 29. aprila lani.

Iskali so ga
 s sonarjem

Potem ko je v začetku lanskega leta ostal brez službe pri propadlem kranjskem gradbincu, je več časa preživel v naravi, kjer je iskal notranji mir. Žirovničan Gregor, ki je bil v času izginotja star 38 let, je pred prvomajskimi prazniki odšel proti Bohinjskemu kotu.

»V nedeljo je poklical iz Bohinja, da je šel na Vogar. Okoli pol sedmih zvečer je poklical še enkrat in povedal, da se sprehaja okoli jezera in da bo ob devetih doma,« se spominja Gregorjev oče Srečko Pavšič. To je bil njegov zadnji pogovor s sinom, ki se do napovedane ure ni vrnil domov. Srečko je počakal še eno uro, ko pa je poklical na njegov mobilni telefon, je bila vklopljena le še tajnica.

Ob desetih zvečer je sprožil preplah. »Naredil sem paniko in poklical policijo, da bi prek mobitela poskušali določiti njegov položaj. Bazna postaja Vogel je zabeležila zadnji pogovor v smeri čez sredino jezera in naprej proti dolini. Takšen trikotnik,« je pojasnil Srečko.

Reševalci so v prvem tednu iskanja preiskali obrežje ter okolico jezera. Pri tem je sodeloval tudi helikopter s posebno kamero, ki zaznava toploto, potapljači so pregledali obrežni pas, sodelovala je tudi posebna enota Slovenske vojske s sonarjem, gorski reševalci pa so pregledovali okolico jezera.

Naslednji dan so našli Gregorjev avtomobil, v katerem je pustil denarnico, na zadnjih sedežih pa sta ležali priporočena pošta in delovna knjižica. Edina morebitna sled, ki so jo našli, je bila škatlica cigaret na Vogarju. Slednjo so poslali na analizo, Srečko pa je policiji predal sinov pribor za britje zaradi vzorca DNK. Po naših zanesljivih, vendar neuradnih informacijah analiza DNK-vzorca na škatlici cigaret zaradi vpliva vremena ni bila uspešna, saj forenzikom z nje ni uspelo pridobiti primernega vzorca zanjo.

Pomoč jasnovidcev

Ker so vraže o nadnaravnih silah pri izginotju še vedno žive, ni tako nerazumljivo, da se je obupana družina po pomoč obrnila tudi na bioenergetike in jasnovidce. »Eden je čutil, da je Gregor v Italiji, sicer pa so v glavnem povedali, da je še živ. Ena jasnovidka iz Primorske je odpisala, da je nekje padel in da ga ne bomo mogli dobiti. Potem nisva več hodila k jasnovidcem,« je priznal Srečko.

»Telefon sem odjavil, še vedno pa plačujemo obvezno in dodatno zdravstveno zavarovanje. To so mi svetovali, če bi se kje slučajno pojavil v tujini. Težko je. Takšna negotovost. Upanje je, vendar ne veš nič, nimaš se kam obrniti,« je povedal.

Če ga ne najdejo, bo njegov Gregor še vsaj štiri leta uradno na seznamu pogrešanih oseb. »Pet let ne moreš urediti nič, niti dediščine,« je pojasnil oče. V skladu z zakonodajo se lahko postopek razglasitve pogrešane osebe za mrtvo začne šele po petih letih od izginotja.

Oče Srečko z družino je v težko predstavljivem položaju. Še danes, leto dni po izginotju, ko zazvoni telefon ali zvonec na vratih, nekje v notranjosti zabrli sveča upanja, da se je izgubljeni sin vendarle vrnil domov.

Nadnaravne sile

Že pred desetletji so domačini gore okoli jezera poimenovali kar bohinjski trikotnik po svetovno znanem Bermudskem trikotniku. Bili so prepričani, da ljudje ne izginjajo po naključju, temveč da jih v osrčje zemlje vlečejo nadnaravne sile. Lokalno izročilo govori o zakonskem paru, ki se je med sprehodom le za trenutek ločil, žena je skalno gmoto na poti obšla po levi strani, njen izvoljenec po desni. Slednjega niso nikoli več videli, našli niso niti njegovih ostankov.

Izročilo o bohinjskem trikotniku, ki se razteza na 40 kvadratnih kilometrih okoli jezera, je sicer zelo podobno resnični zgodbi, ki se je zgodila leta 1990. V bohinjskih gozdovih je izginil znani Ljubljančan, slikar Hubert Schara, ki je območje okoli jezera zelo dobro poznal.

Na poti do slapa Savica je z ženo ubral bližnjico skozi gozd, ker pa žena ni bila vešča hoje po gozdnato-kraškem terenu ali pa jo je morda celo obšla zla slutnja, se je odločila, da gre do slapa raje po cesti. Zakonca sta se takrat videla zadnjič, bohinjski gozdovi pa so njegovo truplo zakrili za sedem let. Posmrtne ostanke so po naključju našli približno 100 metrov od smučarske proge skozi Žagarjev graben.

Z njegovim izginotjem se je končalo najbolj skrivnostno obdobje bohinjskega trikotnika, ko je med letoma 1984 in 1990 izginilo kar šest ljudi. Med njimi leta 1984 angleški turist Wolfgang Blayberg, ki ga je iskalo več tisoč ljudi, in leto pozneje še domačin Branko Cesar. Njunih trupel niso nikoli našli kot tudi ne ostankov Marjana Preglja. Domačinka Matilda Mahnič iz Češnjice v Bohinju je izginila leta 1987, njene posmrtne ostanke je po naključju našel lastnik počitniške hišice nedaleč stran od svojega vikenda. Leta 1990 je poleg Schare izginil tudi Hrvat Vlado Poropad, pred petimi leti pa še britanski duhovnik David Fox, za katerim se je do danes izgubila vsakršna sled.

Dokler ne bo jasno, kakšna usoda je doletela Gregorja, bo njegova zgodba postala del skrivnosti o izginotjih ljudi v bohinjskem trikotniku. Po navdihu bohinjskega trikotnika je med drugim nastala tudi detektivska zgodba Ivana Sivca Potopljeni vlak.

Deli s prijatelji