Iz Save so potegnili traktor in Staneta

KOMPOLJE – Od Drakslerjevih s Šmarčne do Joštovih v Kompolju je komaj kilometer. Pot vseskozi poteka ob Savi.

V ponedeljek sta se dobila predsednik in blagajnik vaške skupnosti za vodo, 66-letni Stane Draksler, upokojeni električar v Prevzgojnem domu Radeče, in 47-letni kovinar Franci Jošt. Hotela sta se pogovoriti in pripraviti vse za skorajšnji sestanek, letno skupščino. Stane je sedel v kabino svojega traktorja in se k Joštovim pripeljal ob približno sedmih zvečer. Parkiral ga je pod orehom, nekaj metrov proč od mogočne Save.

»Oba sta sedela v kuhinji in premlevala, jaz pa sem televizijo gledal!« nam je začel opisovati Francijev oče, 83-letni Maks. »Mislil sem si, briga me, kaj imata, veste, včasih sem kar malo jezen, ko pride kdo poravnat za vodo, sina pa ni doma, in niti ne vem, kje ima tisto knjigo, v kateri je zapisano, koliko je kdo dolžan!« Nekaj pa ga vendarle še vedno gloda, zaradi česar se mu zdi, da je tedaj viselo nekaj v zraku in se napovedovalo, zaradi česar mu gre skoraj na jok. »Veste, Stane je klavirsko harmoniko igral, jaz pa frajtonarico, in že dolgo je tega, ko sva skupaj kakšno zaigrala,« nam je zaupal. In takrat ga je Stane spodbodel: »Maks, imaš karte? Zaigrajmo lustig!«

»Joj, meni ni za karte.«

»Pa katero zašpilaj!«

»Ah, ravno za božič me je revma usekala, preprosto ne zmorem!« Maks je šel potem raje gledat poročila, Stane pa se je ob pol devetih zvečer – poslovil.

Niti Maks niti Franci pa nista bila pozorna na to, ali je njegov traktor že odpeljal.

Skrivnostni madež

Maks, nekdanji kurjač na parnih lokomotivah, ki so od Zidanega Mosta pa vse do Maribora prepeljale po sedem ton premoga na furo, po letu 1974 pa premikač dizelskih, ima navado, da gre vsako jutro pogledat Savo, ki teče tik za njegovo hišo in ki mu tako rada poplavlja klet. V torek zjutraj se je njegova navada prelevila v golo začudenje.

Nenadoma se je namreč zagledal v nekaj, za kar je sprva menil, da miga. »Je to kakšna žvat, ali kaj?« Zatem je opazil še precejšen oljni madež, ki je lahkotno polzel po vodni gladini. Ko je mimo prišel še njegov vrstnik Franci, s katerim sta bila nekoč skupaj na parni mašini, oni je bil strojar. »Bohdej!« mu je zaželel Maks. »Franci, jaz sem šel medtem že po rešpetlin, a še vedno ne vidim dobro, poglej, kaj je tisto črno, ki se skriva tam pod madežem?« Skupaj sta se zazrla v Savo. »Kaj zaboga je to? Kakšna žival?« se Maks ni in ni mogel pomiriti. »Pojma nimam!« je njegov kamerad skomignil z rameni, podobno kot je storila tudi sosedova Martina, ki prav tako ni znala razvozlati, kaj je tisto, ki tako buri Maksovo domišljijo.

Vonj po nafti

Medtem ko je bil Maks že nazaj v hiši in pomival posodo, ura je bila enajst dopoldne, je šel njegov najbližji sosed in sorodnik Tone nabirat regrat. Tudi on se je na lepem zaustavil in tudi on onemel, ko je zagledal. »Voda je bila dokaj umazana, zato sem bil najprej prepričan, da se je tam zagozdila kakšna riba,« je Tone opisoval svoja prva videnja. Tedaj je vzel kamenček in ga zagnal v tisto nerazložljivo. Nič se ni premaknilo. »Vzel sem še večji kamen, ga spet zagnal, pa spet nič.« Takrat pa se je spet pojavil Maks. »Tone, kaj praviš, kaj bi bilo tole?«

»Ne vem, moral bi imeti palico ali pa kakšen akelj!«

»Tam imam akelj, a si sam ne upam tako blizu.«

»Daj meni, bom jaz!«

Tone je z železno palico poskusil odriniti, jo vsaj splašiti, če bi bila riba, »mislil sem potegniti še k sebi«, pa spet ni bilo nič. Takrat je Tone pomislil: »Uf, tole mora biti pa gotovo kakšna velika stvar, najbrž kakšna korenina z deblom, toda, le kako je možno, da se je šele tu zaustavila?«

»Ampak veš, kaj se mi zdi najbolj čudno?« je Maks razmišljal. »Da voham nafto …« In tudi Tone je lahko videl, kako so se na gladini kar naprej spajali mavrični madeži.

Ker je bilo vprašanj preveč in odgovorov premalo, je šel Tone domov, na kosilo. Ko je pojedel, je ženo seznanil s tem, kaj je videl. »Res se mi zdi čudno, zakaj in od kod ti naftni madeži?«

»Pojdiva pogledat!« mu je rekla.

Tragedija

Ura je bila že ena in voda je medtem za malenkost že upadla. Ko sta prispela, je Tone zagledal: najprej kolesnice, ki so z brega zdrknile naravnost proti rečnemu dnu, za silo se je videla še traktorska guma. »To je vendar traktor!« je zakričal Tone. »Kaj če je pod vodo še njegov voznik?!« je v tistem zaskrbljeno premeril svojo sopotnico. Ta je šla takoj po Maksa.

»Maks, jaz bi poklical policijo!« Ta pa se je v tistem spomnil, da ga je maloprej po telefonu poklical Drakslerjev sin in ga vprašal, ali je bil njegov oče prejšnji večer kaj pri njih. Ko mu je potrdil, da je bil, je na oni strani, kot je povedal Maks, prekinilo. »Ko sem to slišal, sem vedel, da je morala Sava k sebi potegniti še …«

Nemudoma je poklical policijo, ki je bila že čez pet minut na kraju nesreče. »Skoraj prepričan sem, da je v traktorju še vedno človek!« jim je zakričal. Tedaj so pridrveli še reševalci pa gasilci in potapljači. »In še dobro niso začeli, ko je ženo že poklicala njena sestra, ko je Sevnica že vedela,« se je spominjal Tone. Vedela, da se je Stane Draksler, oče treh otrok, še vedno izjemno vitalen in mladosten, še kako razgledan, zanesljiv in odgovoren mož, tisti večer želel odpeljati domov, a iz za zdaj še neznanega razloga, najbrž pri vzvratni vožnji, bočno zdrsnil v Savo, se prekucnil na streho, voda je zalila kabino, ah!

Franci Jošt je prišel iz službe šele ob pol štirih popoldne. Bil je zadnji, ki se je pogovarjal z nesrečnim Stanetom in eden zadnjih, kot so nam prišepnili, ki so izvedeli, kako se je kruta usoda poigrala s predsednikom lokalne skupnosti za vodo.