Iz mansarde izseljeni
 v vlažno zidanico

PAVLA VAS – Najpogostejši vzrok za problematične odnose med taščami in snahami je pretirana navezanost mater na sinove. V to se je poglabljal že Freud. »Problem je v posesivnem odnosu med materami in sinovi. Takšne matere oziroma tašče ga sicer izražajo kot skrb in ljubezen za sina, a je pravzaprav ravno obratno. To so oblastne ženske, ki mislijo, da so nepogrešljive in da se bo brez njih vse sesulo,« je pojasnila Alenka Berlot Košiček, priznana svetovalka za partnerske odnose. In kaj se zgodi, če se sin upre lastni materi, če raje potegne s svojo drago? Po odgovor na vprašanje, kaj bi se zgodilo z Ojdipom, če se ne bi poročil s svojo materjo Jokasto, smo odšli v Pavlo vas na jugozahodni rob Krškega hribovja.

Vsega je kriva snaha

»Kmalu bo dve leti, odkar sva se poročila,« je povedal 30-letni Martin Suhadolčan za jedilno mizo v stanovanjcu, kjer je bila še pred dvema mesecema družinska zidanica z zidovi, prepojenimi s frankinjo. Martin si je, ves srečen, za družico izbral Mirnčanko Stelito, z njo pa je prišel še mali Lan, ki ga je širokosrčno že posvojil. Brez vsakršnega premišljevanja, zaljubljen do ušes, v edino Stelito pri nas. Preuredila sta si podstrešno stanovanje: »Hvala bogu, da zna skoraj vse sam narediti,« je Stelita iskreno pohvalila moža, ta hip brezposelnega knaufarja in pleskarja. Martinova mama in oče, Štefka in Milan, in brat Tomaž so bili odtlej spodaj, mladoporočenca z Lanom pa zgoraj. Že po verjetnostnem računu je moralo počiti. Ni minilo dolgo, ko sta trčila dva svetova, svet direktne Stelite in svet zaščitniške Štefke. To je bil rušilni potres, ki se še dolgo ne bo umiril. »Odkar je prišla moja draga k meni, se je moja mama zelo spremenila,« je ugotavljal postavni Martin. »Prej sem bil njen ljubljenček, imela me je le zase, zdaj ko sem si ustvaril družinico ...« Nadaljevala je 23-letna Stelita, prava Dolenjka, iz nje je vrelo: »Vam povem, prav nalagalo se je.« Nič novega, pravzaprav še ena klasična zgodba, ki sta jo spisali nerazumevajoča tašča in predrzna snaha. Dogodki so se vrstili. »Ker za Lana nismo dobili vrtca, se je Štefka ponudila, da ga bo 'merkala'.« Za to sta ji celo plačevala, 100 evrov za varstvo in še stroške za elektriko in kurjavo. »Svoji lastni materi,« je zavzdihnil Martin. Toda še pol leta ni minilo, pravi Stelita, ko se je začelo pošteno krhati. »Če sva ji rekla, da danes ne bi jedli skupaj, že ni bilo prav. 'A zdaj pa kar naenkrat ne kuham več dobro, sem komu kaj naredila?!' je govorila.« Tudi njuna poroka jim ni bila pogodu, Stelita se je počutila, kot da bi bila z možem z nekega drugega planeta. »Pri pripravah niso prav nič sodelovali. Ker niso imeli glavne besede, so ustrelili kot iz topa: 'Od nas ne bo nobene pomoči. Ker nimamo denarja, nič ne pričakujte.'« Stelita je prepričana, da so od nje pričakovali, »da se bom po kolenih metala za njimi in gospodinjila«. Direktno jim je povedala: »Če imam svojo družino, bom najprej za svoje poskrbela.« Prav tako je poskušala iz Martina na vsak način izgnati tega Ojdipa, zaradi katerega se popkovina med materjo in sinom nikoli ne pretrga. »Videla sem, Martin je vse izpustil iz rok, kadar so ga prosili za pomoč. Pismo, tako pač ne gre, če smo družina.«

Izgnani Ojdip

»Preprosto jim ni šlo v račun, ko sem se zavzel za ženo,« je dodal sicer izjemno mirni Martin. »Mama me je imela neverjetno rada, oče nekoliko manj, po zadnjem prepiru pa sta mi oba obrnila hrbet.« Kot rečeno, nalagalo se je, dokončno pa počilo 19. februarja.

Medtem je še Stelita pustila službo varnostnice, vsi so bili ves čas doma, zunaj je pritiskal mraz, vse je šlo narobe. Zakonca sta se sprla. »Veste, težko je živeti, če imaš nekoga ves čas pod nogami,« se je Stelita spominjala, kaj je privedlo do prepira. »Ko bi rad nekaj ustvaril, a kaj, ko ni čisto nič tvojega, ko še prdniti ne moreš v miru ...« Sprla sta se tudi zato, kot je pojasnjeval Martin, ker mu je oče ves čas obljubljal zgornje nadstropje, potem pa si je na lepem premislil. »'Glej, ti si mojster,' mi je dejal. 'Dal ti bom raje tisti hrib in zidanico, bajto si naredi, vrhnje nadstropje bom pa Tomažu dal.'« Martinu se je zdelo za malo: »Vložiš svojih 30.000 evrov, potem pa iz vsega tega ni nič.« Pa še Štefkine besede so prišle Steliti na uho: »'Če se očetu kaj naredi, vedi, da bo to zaradi nje,' je dejala Martinu.«

Ampak pustimo zdaj njihove zdrahe, osredotočimo se na epilog. »Odkar pomnim, imam močno migreno. Šla sem gor po tablete. V tistem pa prinori oče in plane name. 'Kaj se pa greš!? Tablete ven iz ust!' Pismo, glava me boli, Milan.« Milan je menil, da si hoče streči po življenju. »Zatem me je podrl na tla,« še kar ne more verjeti. Martin je zakričal: »Spusti jo, ali si normalen!«

»Nakar je skočil še na Martina. 'Ubil te bom. Razbil te bom,' je grozil. 'Ti si zame navadna nula, ti smrkavec,'« se je z grozo spominjala Stelita, ta pa je bila tedaj že v primežu Štefke. »Pusti mojo ženo pri miru!« ji je zabrusil najmlajši sin. »Aha, zdaj je pa kar naenkrat tvoja žena?!« naj bi mu odvrnila, kot pravi Martin.

Takrat so se pripeljali še njeni starši, Ivan in Nataša. Milan in Štefka ju nista spustila v hišo. »Stran, stran z mojega dvorišča,« naj bi tulil Milan, ki je zakoncema le malo prej sporočil: »Pet dni časa imata, da se izselita, pobereta stvari in izgineta, kamor hočeta. Da mi ne prestopita več praga, tukaj sem jaz gospodar.«