LJUBLJANA – Na jugovzhodni strani prestolnice se v križišču Fužinske ceste z Litijsko, približno na pol poti med Štepanjskim naseljem in Sostrim, v smeri proti Golovcu, razprostira Hrušica. Ker nima krajevne table – pred tremi desetletji je z vključitvijo v mesto izgubila samostojnost –, je Ljubljančanom slabše poznana. Če povemo, da Hrušica premore šolo, vrtec, trgovino, pošto in avtobusno mestno progo, postane jasno, da naselje ni ravno majhno. Razvijajoče se predmestno okolje je privabilo številne manjše podjetnike, da so si tod zgradili ali najeli pisarne. Marsikateri domačin pa je na kmečkih temeljih bolj ali manj uspešno zaplaval v poslovni svet. Hrušica je zanimiva tudi za sobodajalce in soboiskalce. Zavoljo povedanega se ljudje poznajo vse manj. Tako nesrečneža, ki jo je v torek popoldne grdo skupil na parkirišču pred trgovino in bifejem, po imenu ne poznajo. Vedo pa, da je nedavno najel stanovanje pri eni od treh Hrovatovih sester.
Veliko besed, malo trdnega
O včerajšnjem krvavem obračunu, kakršnega v Hrušici ne pomnijo, ob točilnih pultih in mizah treh tamkajšnjih lokalov sicer meljejo, kaj prav trdnega pa ne nameljejo. Točajka Hruš‘ca bara, kjer naj bi si napadalec samovoljno izposodil pepelnik, je nejevoljna povedala, da ima teh debat že vrh glave. Zatrdila je, da o džumbusu ne ve nič: »Me ni bilo tukaj, je takrat druga stregla.«
Gostje nasploh bolj pretehtavajo, kaj bi lahko bilo, kot da bi zatrdno vedeli. Potem ko je domačin pokazal nekega gosta, rekoč, »Tale pa že ve, kako je bilo!«, je oni urno vstal in odšel.
Bilo jo je strah
Domačin, ki je prišel z onkraj ceste praznit smeti, se je začudil podatku, da je bila policija obveščena ob 15.20. Skoraj bi dal roko v ogenj, da pred četrto ni bilo. Drugega, ki je včeraj popoldne pripeljal po Litijski, je pritegnila množica, ki je stala okrog parkirišča. Pomislil je, da se tam odvija kakšna družabna igra, nemara decembrska tombola. Ko pa je ustavil in stopil bliže, se je skoraj sesedel od nenadejane groze, ko je ugledal povsem okrvavljenega moškega. Ranjencu, ki je precej mlahavo sedel na stolu ob zadnji gostinski mizi, so povijali rane. Malo pozneje ga je odpeljal reševalni avto, medtem ko se je z napadalcem ukvarjala policija.
Med premlevajočimi smo ujeli, da je napadalec Bratislav Ž. prišel iz Savskega naselja zato, da bi se srečal s svojo bivšo. Ona pa na srečanje ni hotela sama, ker je bil prejšnji do nje že nasilen in ga je pred dvema, tremi tedni zato ovadila policiji. Morda se je hotel dobiti z njo prav zaradi te prijave. Za svojo večjo varnost je najbrž ona za srečanje hotela javni prostor pred trgovino, s seboj pa je pripeljala še zdajšnjega partnerja. Bivši je, ko je zagledal svojega naslednika, tega začel nadirati, nato pa podivjan nanj večkrat streljal, in ko ga ni ubil, še začel tepsti. Najprej s pestmi, nato še s pepelnikom. Presneto ljubosumje, dan potem zmigujejo ljudje.
Napadalec sam klical policiste
Debata se je še najbolj vnemala okrog vprašanja, ali je napadalec sploh streljal. Večina je namreč zatrjevala, da strelov ni bilo slišati. Napadalec naj bi imel le strašilno pištolo, sploh ne prave. Od kod ogromna, srh zbujajoča luža krvi na asfaltu, so v en glas razložili: »Ja, ker ga je oreng prebutal, pa s pepelnikom po glavi!«
Toda policijsko poročilo je odločno demantiralo miroljubne upe gostilniških parlamentarcev. Vinko Stojnšek, tiskovni predstavnik PU Ljubljana, je povedal: »PU Ljubljana je bila 13. 12. 2011 okoli 15.20 obveščena o streljanju na Litijski cesti v Ljubljani. Z zbiranjem obvestil in z opravljenim ogledom je bilo ugotovljeno, da je bil osumljeni (35-letni Ljubljančan) na kraju dogodka dogovorjen z bivšo partnerico. Na kraju je najprej prišlo do spora, nato do pretepa med spremljevalcem (30-letnim moškim iz okolice Domžal) partnerice in osumljenim. V določenem trenutku je osumljeni izvlekel pištolo in pričel streljati na spremljevalca ter ga pri tem večkrat zadel. Po dejanju je osumljeni obvestil policijo ter na kraju počakal na njihov prihod. Poškodovani je bil z reševalnim vozilom odpeljan v ljubljanski klinični center. Osumljenemu je bila odvzeta prostost in bo zaradi suma storitve kaznivega dejanja poskusa uboja po 115. čl. kazenskega zakonika priveden na zaslišanje k preiskovalnemu sodniku.«
Je res, da je policijo poklical šele napadalec – potem ko se je že umiril ter zbral? Ali pa je vendarle že kdo prej iz množice opazovalcev odtipkal 113?
