Iz človeka naredil bilko,
 odškodnine pa ne plača

LJUBLJANA – Medtem ko 51-letni Ljubljančan Srečko Fajdiga še vedno nemočno preživlja dneve v grosupeljskem domu za starejše občane, in tako bo do konca njegovih dni, njegovi najbližji še vedno ne morejo do pravnomočno jim prisojenega denarja, ki bi ga še kako potrebovali prav zanj. Toda krivec za njegovo stanje se izgovarja, da nima denarja, zato Fajdigovim ni preostalo drugega, kot da ga poskušajo od njega izterjati prek izvršbe. Pa je tudi v tem postopku bolj malo upanja na uspeh, pritrjuje pooblaščenec Fajdigovih, odvetnik Dušan Pajk, »zato bomo plačilo terjali od države, tako kot veleva zakonodaja«.

Bilo jih je več, obsodili enega

Na pravdnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča je sodnica Božena Novak že pred več kot letom dni Srečku zaradi bolečin, strahu in skaženosti dosodila 212.819 evrov kot odškodnino za nepremoženjsko škodo ter 13.094 evrov za premoženjsko škodo – stroške prevoza, opreme sobe, stroške zdravil in zdravniških storitev ter doplačila za domsko oskrbo. Njegovi ženi je dosodila 29.210 evrov, saj od dogodka nosi celotno breme skrbi za družino. Otrokoma, ki sta ostala brez očeta, kakršnega sta poznala, pa je namenila po 16.691 evrov.

Vse skupaj z obrestmi bi moral 32-letni Srečko Blatnik iz Velikega Globokega plačati skoraj 602.000 evrov, a ta cifra je veljala pred letom dni, do zdaj je namreč prav zaradi obresti še narasla. O tem, da Blatnik nima denarja, sicer močno dvomi Fajdigova sestra Milena. »Ta Srečko zdaj živi lepo, kot da se ne bi nič zgodilo, ima partnerico in otroka, eni pravijo, da dela, drugi, da ne. Naš Srečko pa je zaradi njega invalid. Čeprav menda živi pri starših, si je bojda uredil tudi stanovanje. Torej ni res, da nima ničesar. Pa četudi nima, naj plačajo njegovi starši!«

Čeprav je bilo napadalcev na Fajdigo nedvomno več, je bil Blatnik edini obsojen na kazenskem oddelku ljubljanskega sodišča. Prisojenih mu je bilo sedem let zapora, te je že odslužil, soobtoženega S. Z. so oprostili, tretjega v policijskih in sodnih evidencah vodijo kot neznanca. Vsaj po naših informacijah je tako, čeprav je Blatnik na ponovljenem sojenju za S. Z. spregovoril drugače kot na prvem sojenju, ko je zavrnil krivdo. S. Z., je govoril, z zadevo res ni imel opravka, in ga je dokončno opral krivde: »Odločil pa sem se, da povem imena teh, ki so bili zraven. To so Klemen Z., Blaž Š. in Domen G., vsi so iz vasi Krka!«

»Pridi, starec!«

Zgodilo se je v četrtek, 30. avgusta 2001, kot mnogokrat je tudi tisti dan ljubljanski podjetnik z ženo in otrokoma obiskal domači kraj, Veliko Globoko pri Zagradcu. Imeli so prijetni družinski piknik, ki pa se je ob mraku spremenil v kalvarijo. Ravno so se poslavljali, da bi se vrnili v Ljubljano, ko se je pred hišo zaslišal hrup. Otroci so se morali umakniti mlademu motoristu, sosedu Blatniku, ki je na motorju večkrat drvel mimo njihove hiše. Opozorili so ga, naj vozi počasneje, pa jih je fant ozmerjal z grdimi izrazi in se še nekajkrat nevarno zapeljal mimo njih. Kot je bilo slišati na sojenju, je Fajdigovi ženi zakričal: »Prasica stara!« Ona pa je poklicala policijo. Ko je tretjič pripeljal mimo hiše, je Fajdiga s palico udaril po motorju in razbil zadnjo luč. Blatnik se je odpeljal, a se kmalu znova prikazal, preoblečen v črn kombinezon, nadel si je črne rokavice in črno čelado.

»Kaj boste vi, starci,« je z motorja izzival druščino pred hišo. Fajdigova sestra se je na sojenju spominjala, da je vabil njenega brata: »Pridi, starec!« Ko se mu je približala, je morala odskočiti, sicer bi jo povozil, Fajdiga, ki se je pognal za njim, pa ni niti slutil, da ga za hišo čaka past. Tam sta ga pričakala Blatnik ter še dva moška in po njem so začeli padati udarci s koli ter silovite brce.

Tak je danes

Srečko Fajdiga se je vse bolj izgubljal v bolečinah, še isto noč so ga zaradi možganskih krvavitev operirali, iz kome se ni zbudil nekaj dolgih tednov. Ko se je prebudil, so se svojci zavedli strašanske resnice. Nič več ne bo Srečko, kakršnega so poznali. Zaradi prehudih poškodb možganov se ni zavedal, ničesar se ni spominjal, bil je popolnoma nemočen, ni mogel premikati rok in nog, hranili so ga po cevki. Selili so ga iz bolnišnice v bolnišnico, vmes v zavod za rehabilitacijo invalidov, od tam so ga odpustili decembra 2002.

Zadnje čase sicer ni več popolna bilka, čeprav je še vedno v vsem odvisen od drugih. Njegova družina je že zdavnaj razpadla, sicer pa je »še kar v redu«, pravi njegova sestra Milena. »Če predolgo sedi in ga boli zadnjica, se malce premakne, sicer pa z nogami ne more ničesar. Ima telefon, da me pokliče, če kaj rabi. Težava je, da v tistem, ko se mu oglasim, že pozabi, kaj sploh rabi. Zato mu kar jaz začnem naštevati stvari. Včasih me pokliče, da bi mi rad nekaj povedal, pa tudi to pozabi, kaj mi je hotel povedati,« se otožno nasmehne Milena, ki ima od 30. avgusta 2001 popolnoma drugačnega brata, kot ga je imela prej.