IDRIJA – Bila je vroča poletna nedelja. Kolone vozil so se v popoldanskih urah zgrinjale in hitele z obale, od toplega morja domov. Pretok je bil vse gostejši, vse počasnejši, marsikje se je zataknilo, nastajali so mučni zastoji. V portoroškem teniškem centru je ravno potekal finalni dvoboj med Gregorjem Žemljo in Martinom Fischerjem, ko je v neposredni bližini nenadoma počilo, kdor je to videl, ni mogel verjeti svojim očem. Ta je bil priča čisto pravemu visokooktanskemu trilerju, eksplozivni mačistični akciji s sijajnim pirotehničnim vložkom. Avtomobili, trk, panika, eksplozija, dimna zavesa, ognjeni zublji, vročina, vse, vse je bilo, brez ponesrečencev seveda ni šlo in tam je bil tudi junak. Toda to ni bil film, še manj fikcija, to se je zares zgodilo.
»Andrej, kje ste?« ga je zaskrbljeno poklical oče Niko. »V izolski bolnišnici ...«
Peklenska filmska nesreča
Tisti dan se je Andrejeva družinica že navsezgodaj odpeljala proti Umagu po štiriletnega sinka Aleksa, »ki je bil na počitnicah pri njenih starših«, je dejal 37-letni Andrej Mrak, doma iz Spodnje Idrije, sicer pa vodja projektov pri Hidrii. Andrej je tudi zagrizen prostovoljni gasilec, že tri desetletja zapisan idrijskemu PGD, društvu s 123-letno tradicijo. Zraven sta šli še Maja in komaj trimesečna dojenčica Živa.
Približno ob pol sedmih zvečer se je družinica odpravila domov. Tudi vračali so se čez Sečovlje. A kaj ko se je zataknilo že pri Luciji, cesta ni mogla več normalno požirati prometa, nastala je kilometrska kolona. Šlo je počasi, potrpežljivi Andrej pa je vse to, tam pred Valeto, mirno in hladnokrvno sprejemal. »Pač normalna nedelja, ko se promet nekoliko poveča,« si je mislil vsega vajeni in nekdaj odlični voznik relija. Otroka sta zadaj že spala.
Ustavljali so se pa šli spet naprej in tako znova in znova, po domače povedano so se cijazili. »Potem pa se je zgodilo nekaj čudnega,« se je spomnil Andrej. »Maja, glej, prometna ...« Ni še dokončal, ko je zagorelo kot v najrazburljivejših filmih.
Petdeset metrov pred njimi se je v tistem namreč zgodila huda prometna nesreča, in to zaradi nepotrpežljivega 59-letnega Tržačana, ki je začel v stoječi koloni na lepem lahkomiselno obračati svoj kombi. V tistem trenutku je nasproti v mazdi pripeljal 24-letni voznik iz Kopra. Ta seveda ni mogel ubežati trčenju v desni bok kombija, nakar so se domine dokončno podrle. Kombi je trčil v beemveja, tega je vozil 44-letni voznik iz Grosupljega, se potem prevrnil na bok, to je bila drama, akcija, nekaj se je za nameček še vnelo, najbrž rezervoar, zažarelo je kot v sanjah, zacvrčalo kot v razgreti pečici, zapeklo kot v hudičevi deželi. Ognjeni zublji so zajeli vsa tri vozila pa še četrto, ki ga je vozil še en Tržačan, bilo je naravnost peklensko, filmsko.
V kroksih nad zublje
»V spominu imam le ogenj ...« je dejal Andrej, ki se je v naslednjih trenutkih prelevil v junaškega heroja. »Daj!« je morala samo izreči Maja in že se je začela pisati zgodba o idrijskem Supermanu. Niti za hip ni namreč pomislil, da bi se mu lahko kaj zgodilo, kot da bi bil v nekakšnem transu je brez vsakršnega obotavljanja skočil na pomoč, pograbil gasilni aparat, v prtljažniku je imel še nahrbtnik s prvo pomočjo, »a je bilo v prtljažniku toliko druge šare, otroški voziček pa raznorazne potovalke, da ga nisem mogel takoj izvleči.« Andreju pa se je preveč mudilo, zato je v boj z razjarjenimi plameni stekel tak, kakršen je pač bil, v majici s kratkimi rokavi, v kratkih hlačah in natikačih, natančneje kroksih. Da, Supermani so v samem bistvu zares povsem normalni ljudje, nič visokoletečega ni v njih. Med tekom je kričal in opozarjal, naj kdo pokliče 112, v rokah pa čvrsto držal živo rdeč aparat. Ta je bil odločilnega pomena.
Le malo je bilo tako pogumnih, precej se jih je obrnilo in se raje odpeljalo nazaj proti Luciji. Pomagati ni preprosto, taka odločitev se mora roditi v hipu, šele takrat je to prava pomoč.
»Grazie, grazie«
Andrej Mrak je pritekel na kraj nesreče. Znašel se je v razbeljenem kotlu gorečih avtomobilov, gume so pokale od vročine, bilo je kot na žaru. V prevrnjenem kombiju je opazil, da se nekaj premika. Kaj več ni videl, to je preprečevala gosta dimna zavesa. Da, tam je bil ukleščen človek, zraven še sopotnica, vse je gorelo, vse žarelo. Z gasilnim aparatom je začel tolči po šipi, zavedal se je, da z golimi rokami to nikakor ne bi šlo. Še vedno je bil kot v transu, pravzaprav se zelo malo spominja, šele ob pomoči fotografij počasi sestavlja mozaik, spomni pa se, da ko je končno razbil šipo, je začel še agresivno brcati, vse dokler ju ni lastnoročno potegnil iz karoserije. Pri tem si je porezal levo roko, v stopala so se mu zapičile številne črepinje. Toda tega takrat, kot pravi, sploh ni čutil, zanimalo ga je le, kaj je z obema. Pregledal ju je, videl, da sta imela precejšnjo srečo, najhujšemu sta ubežala z le nekaj opeklinicami. »Grazie! Grazie!« sta se mu zahvaljevala vidno prepadena. »Zdi se mi, da je bila še ta zahvala preveč za stanje, v katerem sta se znašla,« Andrej ostaja skromen.
Nenehno se je vpraševal in pogledoval, ali so resnično vsi, prav vsi rešeni. Glodalo ga je, ali je nemara še kdo v katerem izmed požganih vozil. Ko so prišli gasilci, jim je svetoval, naj najprej pogasijo BMW, saj ni bil stoodstoten, da je prazen.
Vse bolj se zaveda, da bi bilo lahko to reševanje še znatno bolj zoprno, nemara celo smrtonosno. Toda vzgoja in gasilstvo, ki je vcepljeno v njem, sta ga preprosto gnala. »Ko sem videl, da ljudje potrebujejo pomoč, ma ni variante, da ne bi pristopil!« je jasno in glasno izpostavil.
Šele ko so prispeli reševalci, je zaznal krvavenje, bolečino. Moral je do izolske bolnišnice.
Junak dneva
Otroka sta se medtem že zbudila, Maja je dojila Živo, Aleks pa si je očetov plemeniti boj razložil nekoliko drugače, nekoliko po svoje. Veliki ljubitelj risanke Avtomobili in Strele McQueen, vročekrvnega dirkalnika, ki si želi znova uspeti, dobro ve, kdo je povzročil to nesrečo. Za to naj bi bila kriva lumpa Anže in Grem, ki sta tedaj pribrzela mimo in s posebnimi kamerami ustrelila proti avtomobilom na cesti do Valete. »Anže in Grem,« tako pravi Aleks, »sta kriva, da se je zgodila ta huda nezgoda.«
Ko bo čez čas le izvedel resnico, bo zagotovo neznansko ponosen na svojega očka. Srce mu bo žarelo od ponosa, ko bo izvedel, da je njegov oče tisto poletno nedeljo, ko sta s sestrico na zadnjem sedežu sladko spala, pravzaprav prekrižal zle načrte Anžetu in Gremu ter preprečil tragedijo s smrtnimi žrtvami. In postal junak dneva!
Družinica Mrak je prišla domov šele ob polnoči. Junaški Andrej pa je zdaj na zasluženi bolniški.