LJUBLJANA – Natanko tri mesece je preždel v priporu na Povšetovi, zapustil ga je v včerajšnjem poznem dopoldnevu. Prvi občutki znova na prostosti? »Samo to bom rekel. Sem v najlepšem mestu na svetu,« je o Ljubljani na svobodi povedal nekdanji Sintalov varnostnik, 48-letni Borut Hriberšek.
Vse v redu pri štiridesetih
V priporu si je krajšal čas s pisanjem, za katero upa, da bo nekoč postalo roman. »Še pišem, gre za zgodbo o tem, kaj se je dogajalo tistega dne, in o tem, kaj me je pripeljalo do tega, da sem storil, kar sem pač storil.«
Le redko imamo opraviti z nekom, ki tudi o tem, kakšno je življenje na oni strani svobode, ne najde žal besede. Najbolj so ga na Povšetovi očitno navdušili pazniki. »Izjemno korektni možje so tole. Nič hudega mi ni bilo; no, ja, razen ene reči. Mediji so poročali, kako nevzdržne so denimo razmere v kliničnem centru, češ da imajo v sobah temperature 30 stopinj Celzija. V tem priporu je bilo vsaj 40 stopinj, ni za zdržati. Vse je staro in dotrajano in, čisto zares, vse razen ljudi je tam čista katastrofa.«
Pa še nekoga si bo poleg paznikov po dobrem zapomnil ta precej korpulentni možakar. »Takoj so me vzeli v roke, da sem se končno začel malce gibati, hoditi in trenirati. Kocka in Želva (vzdevka dveh pripornikov, op. p.), vsaka jima čast. Saj sta noter, a sta super fejst fanta. Bila sta moja osebna trenerja, v fitnes sta me spravila in ob pingpong mizo. Končno sem začel delati tudi na sebi.«
Zdaj, pravi, »grem najprej obiskat mamo, komaj že čakam, da jo spet vidim po treh mesecih. Tudi ona komaj čaka name. Vzel si bom nekaj dni oddiha, da malce pridem k sebi, potem pa, upam, bom začel čim prej delati in da bom lahko začel vračati tisto, kar sem ostal dolžan.«
Opravičil se je sintalovcem
A če se mu je potem, ko je zadihal zrak svobode, dobesedno smejalo, je le kakšno uro prej zahlipal: »Rad bi se opravičil vsem nekdanjim sodelavcem, ker pošteno delajo za kakršen koli denar. Rad bi se opravičil tudi firmi Sintal. Ne splača se tega narediti, kar sem jaz, nobene moralne podlage ni za moje dejanje. Resnično in iskreno obžalujem,« je bilo sporočilo nekdanjega Sintalovega varnostnika na predobravnavnem naroku, ki se je na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča z izrekom sodbe v imenu ljudstva končal v rekordne dobre pol ure.
Kot varnostnik, pristojen za varovanje Sintalovega trezorja na Litostrojski v Ljubljani, je 6. aprila ukradel natanko 1,028.799,85 evra. Med begom je pohajkoval ter zapravljal po Avstriji in Nemčiji, nekaj plena še prej pustil v svojem stanovanju, del pa v obeh državah (v Avstriji pri prijatelju, v Nemčiji pa v sefu). Ko se je 11 dni pozneje vrnil in se predal, je imel tudi pri sebi nekaj deset tisočakov. Potožil je, da ga je v tatvino gnala osebna stiska, saj je imela njegova mati dolg v kamniškem domu za starejše občane. Plačal ga je, 349,10 evra je nakazal v dom, še preden je zapustil Slovenijo in dobil tiralico.
Lahko bi ga doletelo kar osem let zapora, a so očitno na tožilstvu menili, da le ni tako velik nepridiprav, da bi se moral za dolga leta preseliti za zapahe. Njegov odvetnik Boris Grobelnik se je z organi pregona storilcev kaznivih dejanj celo izpogajal za eno najmilejših kazni, ki lahko doletijo obtoženega za tatvino več kot milijon evrov.
Sklepni del pogovorov med njim in tožilcem Markom Godcem je potekal še pred včerajšnjim predobravnavnim narokom kar na sodnem hodniku, vlečenje na ušesa je razkrilo, da je govor o Hriberškovem Nissanovem malčku, o tem torej, ali naj mu ga zasežejo, prodajo in tako dobijo del denarja, kolikor ga še dolguje Sintalu. Obramba je prepričala. Avto mu ostane, saj ga bo potreboval.
Jutri denar iz Nemčije
Sintalovci lahko v kratkem pričakujejo vrnitev denarja iz tujine, je včeraj njihovemu pooblaščencu, odvetniku Milanu Krstiću, sporočil za primer Hriberšek pristojen sodnik Zvjezdan Radonjić. »Denar iz Nemčije (810.425 evrov) bo po mojih informacijah nakazan jutri, tisti iz Avstrije (110.045 evrov) pa je že v Sloveniji.«
Ko bo Sintal dobil vse, pa bo predvidoma še vedno manjkalo 23.989,85 evra, ki jih bo kajpak moral vrniti Hriberšek, je bil del dogovora med odvetnikom in tožilci. O drugih podrobnostih pa tožilec Godec: »Če dejanje prizna tako, kot piše v obtožbi, potem zanj predlagam dve leti zapora, soglašam s tem, da med prestajanjem kazni živi doma in dela, ob prostih dnevih in koncih tedna pa naj gre v zapor. Strinjam se tudi s tem, da se ga oprosti plačila sodnih stroškov in da se mu odpravi pripor.«
»No,« je obtoženca pogledal sodnik Radonjić, »priznavate krivdo po temi pogoji?«
»Da!«
Odvetnik Grobelnik je dodal, da je njegov klient že dobil službo – slišati je, da na turistični kmetiji v okolici Žužemberka –, zato se zavezuje, da bo svoj dolg Sintalu vrnil najpozneje v petih letih.
Nesojeni Robin Hood je nato brez lisic na rokah odkorakal iz mestne sodne palače in kmalu zatem tudi iz pripora. Lahko torej začne novo življenje, ki se bo od tistega preostalih smrtnikov razlikovalo le po tem, da se kar dolgo ne bo mogel veseliti prihajajočih vikendov in praznikov, saj jih bo moral preživljati na oni strani svobode. Toda nekakšna vzgojna kazen za njegov greh, ki resnici na ljubo sploh ni bil majhen, pa že mora biti, mar ne?