Grozljive zadnje fure naših avtoprevoznikov

LJUBLJANA – Pred dnevi smo poročali o negotovi usodi avtoprevoznika Boštjana Malnarja iz Kočevja, za katerim se je pred mesecem dni, 8. julija, izgubila vsaka sled. Malnar naj bi med tovorom v Italijo prevažal tudi nekaj palet farmacevtskih proizvodov. Potem ko je prispel do Rima, se nenadoma ni več oglašal, prikolico njegovega tovornjaka pa so našli 200 kilometrov južneje, v predmestju Neaplja. Manjkal je le del tovora, in sicer palete z zdravili. Kabino tovornjaka so našli zažgano kakšnih 70 kilometrov stran, na drugem koncu Neaplja. O slovenskem vozniku ni sledi, skrivnostno izginotje ostaja nepojasnjeno. Obstajajo domneve, da je v Malnarjevo izginotje vpletena italijanska mafija.

Ob tem dogajanju so znova oživele zgodbe o izginulih in umorjenih voznikih tovornjakov, ki so se pred leti kar vrstile. Slovenski šoferji so bili v nekem obdobju močno izpostavljene tarče neznanih storilcev, ki so predvsem v balkanskih državah, na vzhodu, na Madžarskem, v Rusiji in drugih nekdanjih državah Sovjetske zveze prežali na žrtve, ki so se v boju za zaslužek odpravljale na dolge in nevarne poti.

Umorjeni tovornjakarji

Oktobra 1996 so pri kraju Starobeševo v Ukrajini našli v zatilje ustreljenega in sežganega tovornjakarja, 33-letnega Martina Pauliča iz Šenčurja. Morilcev niso našli. Kruta zgodba o izginotju in najdbi njegovega trupla je že pozabljena, toda umor je bil nekakšen krvavi mejnik, saj je njegovi nasilni smrti sledilo še nekaj umorov slovenskih avtoprevoznikov.

Martin Paulič se je domačim zadnjikrat oglasil 5. oktobra 1996, nato pa je njegov mobilni telefon umolknil. Njegovo truplo so našli 21. oktobra. Bil je ustreljen v glavo, po morilskih strelih pa so zlikovci truplo zažgali. Storilcev niso nikoli odkrili, morali smo se zadovoljiti z odgovori, da so ruska, ukrajinska, čečenska in druge mafije pač gospodarji na svojem ozemlju.

Takoj po novem letu 1997 je med slovenskimi šoferji padla nova žrtev. Na Madžarskem, pri kraju Kiskunhalas, so 4. januarja 1997 v kabini tovornjaka našli zverinsko umorjenega 31-letnega Doriana Čoka iz Šareda pri Izoli. S tovorom se je odpravil od doma dva dni prej, takoj po prehodu državne meje pri Dolgi vasi pa je vzel v kabino sopotnika, 45-letnega bosanskega državljana Žarka Palamiša. V preiskavi so ugotovili, da naj bi Čoka umoril Palamiš.

Konec avgusta 1997 je nenadoma izginil še en šofer, 32-letni Herman Strel iz Breznice pri Žireh. 17. avgusta se je s tovorom, štirimi stroji za polnenje coca-cole, odpravil na dolgo pot v Vladikavkaz v Čečeniji. Po prestopu slovensko-madžarske meje se ni več oglasil. Skrivnostno izginotje so začinili telefonski klici pri Strelovih doma. Neznanci so večkrat spraševali, ali se je sin že vrnil domov. Starši so bili vseskozi v negotovosti, zaradi raznih govoric pa so mamo in očeta obhajale zle slutnje.

Nekaj dni zatem so ob Blatnem jezeru našli samo nedotaknjeno prikolico s tovorom za Čečenijo, voznika in tovornjaka pa ni bilo nikjer. Šele 17. oktobra istega leta so ob jezeru našli razpadajoče moško truplo. Morilec Hermana Strela je še vedno neznan. Zanimiva je podrobnost, da sta tako umorjeni Martin Paulič kot Strel nekaj časa vozila za istega italijanskega prevoznika.

Po najdbi Strelovega trupla pa je prišla na dan še ena žalostna šoferska zgodba. Domačini iz Breznice so obudili spomin na 39-letnega Milana Fortuno, Strelovega prijatelja, ki je prav nesrečno umrl že novembra 1993 v Ukrajini. Pred tem je Fortuna popeljal Strela na prvo (uvajalno) vožnjo s tovornjakom v Rusijo. Milana je smrt doletela v kraju Strij v Ukrajini. Čeprav imajo njegovi svojci v rokah uradno potrdilo o vzroku smrti – umrl naj bi zaradi zastrupitve z vodko – so dvomi ostali. Nekateri so prepričani, da so tudi Milana Fortuno umorili. In Herman Strel, njegov učenec, je na eni od svojih voženj v Ukrajino na Milanovem grobu postavil spominsko znamenje – lesen križ.

Kakor koli, natanko sedemnajst let po nasilni smrti Hermana Strela se nihče več ne ukvarja s preiskavo. Ker se je zločin zgodil v tujini, se tudi naša policija ni trudila, da bi prišli do odgovora. Hermana so pokopali v Žireh, njegova mati in oče sta medtem umrla, domača hiša v Breznici sameva. Zgodba o skrivnostnem umoru ne bo nikoli pojasnjena.

Februarja 2001 se je na cesti od Kolašina proti Podgorici v Črni gori zgodil nov zločin; storilca, ki so ju pozneje odkrili in jima sodili, sta oropala in umorila 22-letnega avtoprevoznika Aljošo Polenška iz Grobelnega pri Celju. Pod pretvezo, da imata okvaro avtomobila, sta ga prosila za pomoč, nato pa ustrelila in ukradla okoli 6000 mark.

Maja 2005 so v tovornjaku, ki je stal ob cesti Beograd–Šid, našli truplo 44-letnega prevoznika Darka Koširja iz Želimelj pri Škofljici. Šlo je za rop, v morilski skupini mladih zločincev je bila tudi mladoletnica, ki je Koširja tudi ustrelila.

Neraziskano v Sloveniji

Naši avtoprevozniki so umirali nasilne smrti tudi v domovini. Julija je minilo šestnajst let od umora 49-letnega avtoprevoznika Antona Jesenovca z Vrzdenca pri Horjulu. Mrtvega v njegovi hiši so našli 17. julija 1996, bil je ustreljen v glavo, morilcev niso odkrili. Jesenovec je bil pošten mož, ki je veliko delal in tudi veliko zaslužil. Bil je zelo varčen, le z besedami ni skoparil, saj se je večkrat glasno pohvalil, da ima veliko denarja. Iz tega izhaja domneva, da je bil prevoznik žrtev koristoljubja.

Tako kot umor Antona Jesenovca je v skrivnost zavit tudi umor 44-letnega podjetnika Edvarda Klobase iz Brestanice. Tudi on je bil znani avtoprevoznik. Neznanec ga je ustrelil v noči na 27. marec 2007 v njegovi hiši, v času, ko sta v sosednji sobi spala njegova partnerica in petmesečni otrok.

Nekateri umori slovenskih avtoprevoznikov zagotovo ne bodo nikoli pojasnjeni, nekaj upanja ostaja le za zločine, ki so se zgodili v Sloveniji.