Grozil s tono kemikalij, sosesko so evakuirali

LJUBLJANA – Za zaprtimi vrati je že od nekdaj možno najti prav vsemogoče! Le prava je treba odpreti. Naši policisti so jih. V Novem polju so namreč že v nedeljo zvečer našli – čisto pravi zaklad, čeprav grozljiv. Razgnal bi lahko namreč pol spalne soseske, sestavljene iz vrstnih hiš, ki slonijo druga zraven druge, da ne bo pomote, še zdaleč ne samo v enem nizu. »Našli smo pravo tempirano bombo!« je bilo mogoče slišati iz ust tistih najbolje obveščenih. Ki so morali včeraj, dva dneva po odkritju, pazljivo spremljati tovor in ga še bolj pazljivo uničiti. To je bila akcija, kot je že dolgo ni bilo, v njej so sodelovali številni gasilci, pa reševalci, forenziki in kriminalisti, strokovnjaki za kemijo, za eksploziv, tam je bil tudi ekološki laboratorij z mobilno enoto in pripadniki policijske uprave. »Iz preventivnih razlogov smo evakuirali več objektov v bližini te stanovanjske hiše,« smo še izvedeli. K odkritju je pripeljalo nasilje v družini Vidmar …

Tempirana bomba

Gregorja Vidmarja, 72-letnega upokojenca, ki je kot izučen kemik, skupaj z ženo Frančiško, delal v Julonu, tam okoli skorajda nihče ne pozna. Da se je držal bolj zase, so nam pripovedovali, drug za drugim. Mimoidoča, ki že od leta 1973 živi v neposredni bližini, je potrdila, da je možakarja, »o, ja«, že videla, »da pa bi imela, kaj z njim, to pa ne«, je tik pred armado reševalcev govorila s komaj slišnim glasom. »Vidmar se pišejo …« je mahoma izdala. »Menda je sosedom zagrozil, da bo celo sosesko u luft vrgel!« je zavila z očmi, ta, ki bi, če bi Gregorju uspelo, z njimi vred poletela v luft. »Kaj je imel za bregom, tega res ne vem, je pa kemik in je imel vse tiste kemikalije v garaži,« je nadaljevala s podobnim tonom.

»Vidite, tista hiša s stekli!« Videli smo. »Od tam je.« Skupaj sva se zagledala v obsežno in neprehodno območje, ki so ga policisti omejili s trakovi. Tako je že vse od nedeljskega popoldneva, ko se je vse skupaj začelo – nekaj čez sedemnajsto. Takrat se mu je očitno zameglilo. Frančiška naj bi pobegnila do sosede in od tam poklicala – modre angele. Ti so prihrumeli že v naslednjem hipu. In trčili ob dejstvo, da se je v hišo zaprl Gregor Vidmar ter za nameček grozil s sežigom hiše. Po dolgih letih kopičenja nevarnih snovi (in jeze) je v tistem očitno napočil – njegov trenutek, zdaj ali nikoli, si je najbrž mislil, pri tem pa vneto polival vnetljivo tekočino, mimoidoča gospa je omenila, da je bila najbrž nafta, in da jo bo, če se je že tako odločil, tudi prižgal. Gregor je potem zapustil hišo, gasilcem pa je uspelo požar kaj hitro pogasiti. Toda že kmalu, pravzaprav že med ogledom, so policisti spoznali, da so na kraju nečesa zares sumljivega. Takrat je bil Gregor že na poti na pridržanje.

Že v stanovanju so našli avtomatsko pištolo škorpijon, splošno priljubljeno med storilci kaznivih dejanj, potem pa jim je skoraj zastal dih ob pogledu na posode in steklenice z vnetljivimi oziroma nevarnimi snovmi. Usposobljeni strokovnjaki so že naslednji dan, v ponedeljek, morali priznati, da je bila v Vidmarjevi stanovanjski hiši dejansko postavljena – tempirana bomba. Ugotovili so, »da je tam večja količina kemikalij, ki se jih že zaradi varnosti (vnetljivost, eksplozivnost) ne sme hraniti v bivalnih enotah, prav tako pa morajo biti njihova proizvodnja, hramba, promet in uporaba pod budnim nadzorstvom zgolj in le pooblaščenih organizacij«.

Tovarna smrti

Kaj kmalu je bilo ugotovljeno, kaj je nameraval Vidmar: s svojim bogatim kemijskim znanjem je očitno poskušal sintetizirati TNT (trinitrotoluen), saj so policisti zasegli še snov, za katero so pozneje ugotovili, da je prav ta predstavnik rušilnih eksplozivov. Zdi se, da je bil Gregor Vidmar na dobri poti, kako dolgo je to počel, zbiral, hranil, cmaril, nitriral, sintetiziral, ugotavlja še vedno tudi policija, vsekakor pa je bil lastnik najnevarnejšega oddelka, tovarne smrti.

Le malo je namreč manjkalo, pa bi bili dve smrtni žrtvi. »Policist mi je povedal, da je včeraj zvečer počilo v njegovi garaži,« nas je še obvestila mimoidoča domačinka in imela povsem prav, saj je med opravljanjem ogleda in testiranjem vzorcev snovi, ki so bile najdene, eksplodiralo, pri čemer sta bila ranjena dva forenzika. Prepeljana sta bila v UKC Ljubljana in sta na srečo že v domači oskrbi.

»Poglej ti to, koliko reševalcev!« se je že drugi dan čudila mimoidoča, potem pa jadrno sklenila: »Počilo bo, o, ja, počilo bo …« Prepričana je bila, da je vse te kemikalije pritovoril iz Julona. Pa so nam z Julonove kadrovske službe sporočili, da za tega človeka še niso slišali, da je pri njih kaj takšnega nemogoče izmakniti. Ker se je nekaj časa natolcevalo, da je kemik bojda nadvse znan, so nam tudi s Kemijskega inštituta dali jasno vedeti: »Ne, Gregor Vidmar ni nikoli delal pri nas!«

Neznani kemik

Tudi gospodična, ki je z vrha balkona opazovala mrgolenje pristojnih, je Gregorja Vidmarja na videz že poznala, kaj več od tega pa ne, »saj se tudi pozdravljala nisva«!

Z nekega drugega okna, vedeti morate, da je bil bližnji okoliš pod ostrim policijskim nadzorom, je do nas priletel prav nežen glas: »Mene pa zanima, zakaj nam televizija ne dela?« Spoznali smo, da gospa ne želi iz hiše, ve, da se nekaj dogaja, da, tudi za Vidmarja je že slišala, to, da je kemik, že ve, na leto ga je videla po enkrat samkrat, »pa saj je še starejši od mene«, je vihravo odvrnila in zaprla okno.

Niti gospa Ostanek ni natančno vedela, zakaj je toliko policistov že dva dni okoli njene vrstne hiše. »Vidmarja sem poznala,« je odkritosrčno dejala. »Kaj pa je z njim? A je umrl? Pa saj je bil še mlad človek …« Za njegovo ime ni vedela, »veste, bil je bolj zaprte sorte in se le malo kazal ljudem, pravzaprav sploh ne vem, ali se je z njim kdo družil.« Očitno je imel Vidmar veliko preveč dela v svojem skritem laboratoriju. »Nazadnje sem ga videla poleti,« je še dejala gospa. »Videla sem ga, ko je štihal, takrat sva spregovorila par besed …«

Vprašanje je, kdaj ga bo naslednjič videla. Saj smo z ljubljanske policije izvedeli: »72-letni moški je osumljen več kaznivih dejanj, nasilja v družini, povzročitve splošne nevarnosti in nedovoljene proizvodnje orožja ali eksploziva ter prometa z njim.«

Stanovalci so se lahko vrnili

Včeraj so pristojni odstranili kar okoli 1000 litrov kemikalij, 6 kg smodnika in še kilogram razstreliva. Nekaj snovi je bilo uničenih že na kraju najdbe, saj bi prevoz pomenil preveliko nevarnost (eksplozije). »Aktivnosti se nadaljujejo tudi danes,« so nam sporočili z ljubljanske policije. Stanovalci, ki so bili evakuirani, so se lahko vrnili v svoje domove, čeprav bo na tem območju se vedno veljala omejitev gibanja (tretjim osebam pa je dostop sploh onemogočen).