NOVO MESTO – Ko smo v lokalnem mediju zagledali naslov Dolenjska Fritzla storila samomor, nas je stisnilo v prsih. Naslednje jutro, ko smo se vozili proti skrivnostnemu kraju srhljivke, je stiskalo še huje.
Pričakal nas je kraj kakšnih 50 hiš. Topla jesen se je na Dolenjskem poslavljala. »Konec poletja!« se je nasmehnila ženica, ki je na majhnem pokopališču krog cerkve urejala svoj grob. Zraven smo opazili še povsem svežo gomilo, ki je kazala, da je pred dnevi tam potekalo žalovanje. Pravzaprav so bili v črnem kar dvakrat! Zaradi dveh samomorov, ki sta se zgodila prejšnji ponedeljek – v razmiku le nekaj ur. Prvi, okoli dveh popoldne, drugi ob pol sedmih zvečer. Oba moška sta se obesila. Prvi v zidanici, drugi na podstrešju. Prvi je napisal tri dolga poslovilna pisma, med drugim naj bi pisalo: »Nisem pedofil.« Prvi je bil njen oče, drugi njegov sosed, oba starosti blizu abrahama. Zgodilo se je le teden dni zatem, ko je prvemu socialna služba vzela otroke.
Zatohla zaprtost
Območje neštetih socialnih stisk in alkohola, ki teče v potokih, se je takoj zatem zavilo v neprebojni jopič. Zdi se, da vse vedo, a so jim neke ukoreninjene vrednote preprosto zavezale usta. Branijo dostojanstvo domačega kraja, pokojnih, kaj pa, smo premišljevali, če z molkom branijo zvestobo grozodejstvu, ki se je dogajalo pred njihovimi očmi? Ob to oviro so trčili tudi policisti, ki ob poizvedovanjih kar niso in niso mogli verjeti zaprtosti te vaške skupnosti.
»To je ta hiša,« je že na začetku vasi zašepetala starka in pokazala s kazalcem. Na hišo groze? »Ne, ne, ta sosed je živel pa na oni strani!« Ko smo jo povprašali še za par dejstev, se je kislo nasmehnila, iz oči pa so ji pridrvele solze. »Žalostno,« je še dejala in smuknila v hišo.
Le nekaj korakov nas je še ločevalo do sosedove hiše, o kateri je govorila, kjer naj bi se na podstrešju tudi obesil. Zraven je stal krepak možak. »Za oba dam roko v ogenj, da nista nič slabega storila!« je usekal, potem pa svojo trditev že omilil, da za enega sicer ni, za drugega pa je še vedno prepričan. Dolgo si nam ni upal povedati, da je pravzaprav sorodnik enega izmed njiju. »Le kako je mogel to storiti in takole pustiti štiri otroke?!« Tedaj je povzdignil glas: »Zajebal me je! Zdaj moram skrbeti za njegovo živino, le kaj mu je bilo tega treba?!« Na pogrebu je jokal, je priznal, medtem ko smo ga spraševali o ozadju, so ga motne oči že spet izdale. Ni zmogel več, težko je reči, zaradi žalosti, jeze, srda, poznavanja celotnega ozadja, strahu? »Ubile so ju govorice sokrajanov!« Slišali smo, da oče svoje hčere ni imel posebno rad, zakaj, »jah, saj je ja najstarejša!«
»Pojdimo raje v hišo!« pa je dejala krajanka, ko je izvedela, o čem sprašujemo. Njen mož je potem priznal, da je oba poznal v dno duše in da česa takega, za kar ju obtožujejo, nista bila sposobna. »Videl sem njegov poligraf, ki ga je moral opraviti, in bilo je vse v najlepšem redu!« »Si res to videl?« ga je tedaj vprašala žena. »Videl! In tudi tista poslovilna pisma sem prebral!«
Pokojnikova poslovilna pisma so očitno že kmalu zakrožila. Zvedavost ne pozna meja. Sploh v tako majhnih, povezanih in zaprtih skupnostih. Nekje pod ranjeno in osramočeno lupino vsi vse vedo, zato bele zastave v tistem trenutku še nismo želeli obesiti. Čeravno se je zdelo utopično.
Gospa, ki se je nekam odpravljala, je namreč vidno zmajevala z glavo ter s kretnjo pokazala, da ne želi govoriti. »Tragedija!« je komaj slišno izrekla in sedla v avto. Naslednji nam je zagrozil, da nas bo tožil, »vse, vse vas!« Nekdo drug je potožil, da ga ni bilo prav veliko doma, oni tretji pa, da mu ni prav nič žal, da je umrl oče deklice, da je bil slab človek, ki je na veliko pil, da ga nihče v vasi ne pogreša, da pa mu je zelo žal za onega soseda. Medtem ko so ženice na predpraznični dan še naprej vestno in pohlevno urejale grobove, smo morali po kruto resnico drugam.
Z resnico v grob
Tam smo izvedeli, da je šlo za neurejeno in večgeneracijsko družino, ki živi v hudi revščini. V majhni hiši, brez kopalnice, daleč od higienskega minimuma. Nekateri otroci so morali spati z bolehno babico, v isti postelji, medtem ko je ta močila posteljo. Ampak, o tem ni vredno besed, najhujše šele pride! Oče, bil naj bi precej svojeglav človek, a marljiv delavec, kot nam je povedalo več sogovornikov, ki pa ga je brezposelnost očitno povsem iztirila, naj bi bil izjemno grob do svoje najstarejše, a še vedno krepko mladoletne hčerke, otroka s posebnimi potrebami. »Vzgajal jo je bolj na trdo!« so nam vedeli povedati. Pa je trda vzgoja tudi to, da je bila večkrat pošteno pretepena ter da jo je, če ni bilo, kot je želel, poslal iz hiše in pred njo zaklenil vrata? Omenjeni sosed ji je menda večkrat ponudil prenočišče. Tega vaščani niso videli? Ali vsaj opazili? So ali niso? Je nemara pri njem živela kot belo blago?
Izvedeli smo namreč, da je prodajal svojo ženo, ki se ga je menda hudo bala
Je potemtakem prodajal tudi mladoletno hčer? Sila sporne stvari naj bi se dogajale že dlje. Domačini o tem niso hoteli niti slišati. Večinoma so s prstom kazali drug na drugega ter na CSD, ki je teden pred dvojnim samomorom zakoncema odvzel otroke, »v skladu z zakonskimi pooblastili« kot so nam s CSD zatrdili. In to takoj, ko so jih iz osnovne šole obvestili o na moč skrb vzbujajočem stanju. Menda naj bi se dekletce pred drugimi hvalilo, da ima starejšega fanta, pri telovadbi pa naj bi na njenem telesu opazili grde modrice in še kaj. Ampak to je bil le vrh ledene gore. Epilog se je zgodil, kot rečeno, prejšnji ponedeljek, ko sta osumljenca v grob odnesla – pravo resnico.
Nekateri domačini so bili medtem še vedno prepričani, da si je oče vzel življenje zaradi uničenega ponosa, ker so mu vzeli otroke in ker ni želel na operacijo hrbtenice, sosed pa, ker je klonil pred lažnimi obtožbami. Spet drugi, da zaradi sramote, ki sta si jo nakopala, in ječe, v katero bi bila pahnjena. »Vseeno pa sem prepričana, da je sosed ni spolno zlorabil. Kaj drugega že, to pa ne!« meni še vedno oseba, ki naj bi bolje poznala ozadje. Kaj pa policija? »Na PU Novo mesto smo obravnavali dve kaznivi dejanji, v katerih je bila žrtev mladoletna oseba, in sicer zanemarjanja otroka in surovega ravnanja ter spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Osumljenca sta storila samomor, preiskava pa še ni zaključena.«
Priznani psihiater Lev Milčinski je nekoč dejal: »Za vsakim samomorom stoji dolgoletna zgodba!« Da nesrečni punci ta kalvarija le ne bi uničila prihodnosti ...
Pojasnilo
Glede na vse mednarodne in tudi domače standarde varovanja otrokovih pravic se pridružujemo k spoštovanju etičnih standardov novinarskega poklica ter varovanju temeljnih otrokovih pravic. Ti po Ustavi Republike Slovenije uživajo še prav posebno varstvo in skrb. V skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (8. člen), Konvencijo OZN o otrokovih pravicah (16. člen) ter 19. točko Kodeksa novinarjev Slovenije smo v obravnavanem zapisu izločili vse indice, ki bi napeljevali k širšemu razkritju tragedije. Seveda moramo ob tem dodati, da so uredništvu znana vsa imena vpletenih ter opisani kraj na Dolenjskem, kjer so se grozodejstva dogajala.