SPODNJE BLATO – V objemu gozda bliz' Grosupljega / leži dolina lepa Malenska, / vrteli mlini so se tam nekdaj, / potoček bister nam krasi naš raj …
S temi verzi, ki jih je napisal Ivan Sivec, se začne himna polharske druščine, ki se vsak petek že 16. leto zbira v idiličnem okolju ob potočku. Dan po prazničnem dnevu pa je zasneženo Malensko dolino preplavljala neskončna žalost, polharska druščina je ostala brez Francija, priljubljenega Ofa. V starosti 51 let ga je na drugi svet odnesla njegova neskončna strast.
Zadnja večerja
Pred polharsko kočo nas je sredi fantastične zimske idile pričakal Alojzij Zajc. Edini lovec v druščini je stopal po mehkem snegu in srkal še tiste zadnje vtise in podobe. Nikakor ga ne more pozabiti. Strastnega in družabnega Francija Omahna s Spodnjega Blata, očeta Simone in Katje, veterana vojne za Slovenijo, človeka neverjetnih talentov, sicer strastnega zbiratelja polšjih pasti, orožja s soške fronte in tudi Titovih slik. Imel je celo svoj muzej. »Francija sem poznal tako rekoč od njegovega rojstva. Izučil se je za izjemnega strugarja, dolga leta deloval v Kovinastroju, potem pa šel na svoje. Bil je izjemno sposoben in iskan strugar, delal je tako na modernih računalniških napravah kot tudi na klasičnih stružnicah. Te je imel še raje. Izdeloval je izjemne unikatne izdelke,« ga Lojze kar ni mogel prehvaliti, še posebno pa ni mogel pozabiti tistega zadnjega petka, ko je Ofa še zadnjič videl. »Zadnja tri leta imamo polharji svoje koline,« je pojasnjeval. »Pri lastniku prašiča ubijemo in ga potem pripeljemo sem, na naše tradicionalno zbirališče.« Tu ga potem polharji dokončno 'zrihtajo', kot se reče. In ta petek je napočil čas za okušanje. Pekli so krače, posebno se je odrezal Franci, »zares pravi kuharski mojster«, je poudaril sogovornik. »Vrhunsko jih je spekel!« se je spominjal Lojze, ki pa takrat še ni vedel, da je bila to v bistvu zadnja večerja. Potem so odigrali še partijo šnopsa. Tudi ta je bila zadnja. Lojze je Francija le za las premagal, Leon, Fink in Gregor so ostali daleč zadaj. »Potem se nisva več srečala,« je Lojze komajda zadržal jok.
'Šraufat' grem!
Pred približno 10 leti je Francija objela vročica soške fronte, o njej je vedel domala vse, zbiral je orožje iz tistih časov, takšne in drugačne bombe. Kot rečeno, teh s smodnikom prepojenih trofej je imel za pravi muzej. Vse dopuste je preživljal v Soški dolini, vselej z detektorjem v roki. »Pravijo, da smo lovci na glave, a mene še ni razneslo,« se je nekoč pošalil. »Bodi previden in opusti že ta hobi!« so ga večkrat svarili ne le njegovi bližnji, tudi prijatelji iz polharske druščine. »Pa saj to ni nič nevarnega!« jih je poskušal pomiriti. Nikoli jih ni povsem …
Franci Omahen je bil velik perfekcionist, vsega se je loteval z veliko natančnostjo. Tudi pri orožju se ni ustavil le pri zbiranju, vse trofeje je še natančno očistil, razdiral in nadvse skrbno pregledoval. To je počel sleherni torek. »Vsak torek poslušam Zeleni val, ob tem pa razstavljam granate s fronte!« je nekoč slikovito opisal svoj ritual.
Kot smo izvedeli, se je tega držal tudi tokrat. V noči na sredo naj bi se do treh zjutraj ukvarjal s to usodno granato, na praznični večer pa je kanil nadaljevati delo. Stvari je treba pač priti do dna, a kaj, ko se včasih znajdemo v breznu brez dna.
»Potem so v krogu družine, ob 17.40, spili še kavo,« je opisal Lojze. »Ženi Mileni, sestrični Nevenki, njenemu možu Franciju, sestri Alenki in mami Rezki je takrat dejal: 'Šraufat grem! Še prej pa nafutrat zajce!'«
Z glavo v snegu
Zajci bodo že počakali, si je najbrž mislil, in jo najprej ucvrl k svoji ljubici – stružnici.
»S približno takšno granato se je ukvarjal,« je Lojze z rokama pokazal na približno 30 centimetrov visoko pošast, ki je že čez nekaj časa, ob šestih popoldne, usodno zagrozila. Granati, vpeti v stružnico, je hotel Franci nekaj odstraniti, jo razstaviti, očistiti, pa saj ni važno. Ko je počilo, se je najbrž vsakdo, ki je to slišal, globoko v sebi spomnil Francijevih besed: »Pa saj to ni nič nevarnega!«
Eksplozija naj bi Franciju zdrobila prsni koš
Po obrazu in drugod po telesu ni utrpel poškodb, a njegovi notranji organi niso imeli takšne sreče. »Nekaj sekund je bil Of vendarle še pri zavesti,« je razkril njegov večni prijatelj Lojze. »Od stružnice v delavnici pa do kraja, kjer je dokončno obležal, je kakšnih sedem metrov.« Toliko je trajala njegova strast do življenja, več ni zmogel. »Ko je prišel iz delavnice, je še zakričal: 'Rešilca!'«
Ko je nekaj zatem pritekla Nevenka, sicer višja medicinska sestra, je bilo že vsega konec, ležal je na trebuhu, z glavo v snegu.
»Francija bom ohranil v zares lepem spominu,« je z otožnim glasom še dejal 64-letni Lojze Zajc. Malce se je popraskal po čelu in povabil v polharsko kočo: »Stopimo not'!« Tja, kot v njihovi himni med drugim piše: »Naša vesela polharska druščina / pristno okolje ljubi iz dna srca, / kdor rad kot mi naravo ima, / povsod je doma.« Francijev dom bo odslej v njihovih srcih.