Gostilničarja zabodli, potem pa še ustrelili

PTUJ – Parkirni prostor na novem ptujskem pokopališču je bil včeraj popoldne poln do zadnjega kotička. Vsi, ki so se prišli poslovit od priljubljenega ptujskega gostilničarja Branka Franca Klinca, so morali svoje jeklene konjičke pustiti kar ob cesti, ki iz najstarejšega slovenskega mesta vodi proti Dornavi. Upepeljene posmrtne ostanke lastnika trgovinskega centra, ki so ga minuli petek hladnokrvno umorili v njegovi gostilni, so pogrebci po poldrugo uro trajajočem obredu položili v grob na skrajnem spodnjem koncu pokopališča. Na križu je bilo zapisano njegovo krstno ime Franc, kakor tudi Branko, pod katerim so ga poznali domala vsi njegovi prijatelji in znanci.

Ožji člani družine – vse tri hčere, brata in nekdanja žena –, preostali sorodniki, prijatelji in znanci so še vedno šokirani premišljevali, zakaj je sicer priljubljeni gostilničar umrl nasilne smrti. Odgovora niso dobili, saj policijska preiskava še ni obrodila sadov. Kot smo izvedeli, kriminalisti in njihovi uniformirani kolegi do poznega popoldneva še niso prijeli morilca (morda gre tudi za več ljudi). Izvedeli pa smo, da naj bi preiskava tekla v več smereh. Kdo bi lahko imel motiv, da bi na tako grozovit način umoril Klinca?

Pospravili za seboj

Da je preiskava obsežna, potrjuje tudi, da so prostori gostilne Deta v industrijski coni na Ptuju še vedno zapečateni. Na stopnicah pred vhodom v gostilno, kjer je do zadnjega obratovalo tudi klasično kegljišče, leži kup rdečih nageljnov, obdanih s svečami. Pohištveni del centra, katerega lastnik je bil na papirju tudi Klinc, pa že od sobotnega jutra obratuje nemoteno. Izvedeli smo, da so policisti vse do torkovega večera preiskovali prostore gostilne. Pred vrati je bil parkiran kombi, ki pripada forenzikom, zaposlenim na mariborski policijski upravi.

Izvedeli smo, da naj bi do zadnjega kotička preiskali notranje prostore gostilne, predvsem naj bi jih zanimale biološke sledi, ki bi jih na kraju umora pustil morilec (ali njegovi pajdaši). S pomočjo teh bi razvozlali umor, ki je tudi po sedmih dneh še vedno zavit v tančico skrivnosti. Dobro obveščeni viri so nam dejali, da med prvim pregledom prostorov naj ne bi našli tulcev izstreljenih nabojev. Obstajata samo dve možnosti: ali so padli tako nerodno, da niso bili vidni na prvi pogled, ali pa jih je morilec vzel s seboj. Forenziki si namreč prizadevajo, da bi na tulcih morebiti našli biološke sledi, ki bi tako ali drugače razkrile identiteto morilca.

Po kuloarjih poznavalcev razmer okrog umora ptujskega podjetnika krožijo najrazličnejše zgodbice. Ena bolj zanimivih je ta, da naj bi obdukcija trupla Branka Franca Klinca pokazala, da ni bil samo žrtev napada s strelnim orožjem. Še preden je morilec nanj streljal, naj bi ga zabodel. Šele nato naj bi ga trikrat ustrelil, od tega najmanj dvakrat neposredno v glavo. Okoliščine vse bolj nakazujejo, da je bil Klinc žrtev profesionalnega morilca ali vsaj poznavalca izvrševanja tovrstnih dejanj. Tudi govorice o mafijskem umoru zaradi njegove zadolženosti postajajo iz dneva v dan glasnejše. K temu še dodatno pripomorejo izpovedi njegovih znancev, ki ne tajijo, da se Klinc v zadnjih letih ni ravno kopal v denarju.

Izginil tudi denar

Rekonstrukcija tragičnega četrtkovega večera, zadnjega v življenju Branka Franca Klinca, ki bi sredi prihodnjega meseca obrnil 60. list v svoji življenjski knjigi, ka??e, da je vse teklo po ustaljenih tirnicah. Prvi četrtek v mesecu je bil po dolgoletni navadi rezerviran za ples upokojencev. Slabih 40 se jih je dobilo na zadnji zabavi v koledarskem letu 2013. Natakarica, ki je delala v popoldanski izmeni, je malo pred polnočjo preštela izkupiček, denar pa pustila v blagajni. Poveljstvo za točilnim pultom je prepustila lastniku, kar ni bilo nič nenavadnega, saj je Branko Franc poznan kot odličen natakar. Kdo je bil v kritičnem času še v gostilni, še vedno ni povsem razjasnjeno. Je morilec denar iz gostilniške blagajne pobral le, da bi bilo vse videti kot spodleteli rop? Najverjetneje ni bil rop. Predvsem pomanjkanje sledi borbe in nepremaknjen inventar kažeta, da bi se lahko ta teza hitro izjalovila.

Poslovna pot Branka Franca Klinca se je začela sredi devetdesetih let minulega stoletja. Kot tapetnik je začel v majhni delavnici ob hiši v Obrtniški ulici, v kateri je stanoval s svojo ženo in tremi hčerami. Kmalu je zrasla ideja o poslovnem centru. Rečeno je bilo za Branka Klinca že napol narejeno, in v nastajajoči industrijski coni je zrasel nekaj tisoč metrov velik poslovni objekt. Gostišče s klasičnim kegljiščem je bilo le del objekta, poglavitni del je zasedala pohištvena trgovina. Pozneje je podpisal pogodbo in nastala je franšizna prodajalna slovenskega pohištvenega giganta. Posel je cvetel, center je bil obiskan kot malo kateri drugi. Toda vsakodevno predajanje delu je prineslo težave, zakon z ženo Marinko je pred slabim desetletjem razpadel.

Izvedeli smo, da naj bi Branko nekdanji ženi in trem hčeram prepustil hišo. Sicer naj bi imel v osredju Haloz tudi manjši vikend, a se je večkrat primerilo, da je prespal kar v gostilni. Četudi je imel v zasebnih prostorih opremljeno sobo z ležiščem, je raje k počitku legel kar na gostilniško klop. Poznavalci razmer znajo povedati, da nikdar svojih gostov ni vrgel na cesto, ampak jih je pustil, da so se ali naveličali ali omagali pod težo maliganov. Tujci so v gostilno za prijatelje, kot je zapisano nad vhodom v gostišče, zahajali redko, bolj je bila to izjema kot pravilo.