Gospodarju po enournem oživljanju ni bilo več pomoči

PLANINA PRI SEVNICI – Ko gre za življenje, je vsaka sekunda neprecenljiva, vsaka roka dobrodošla in vsako znanje pride prav. To dejstvo in spoznanje, da ljudje v odročnejših krajih v kritičnih trenutkih težje, pogosto žal tudi prepozno pridejo do nujne medicinske pomoči, sta reševalca Saša Gračnarja s Planine pri Sevnici spodbudili k razmisleku, kako prebivalcem v krajih, ki so oddaljeni od zdravstvenih domov in postaj ter sedežev reševalnih enot, zagotoviti nujno medicinsko oskrbo, ko je to najbolj treba.

Oprl se je na svoje devetletne izkušnje medicinskega reševalca, v pomoč mu je bila primerjava med Ljubljano, kjer je služboval osem let, in območjem Šmarja pri Jelšah, kjer dela zdaj. Nekoliko se je zgledoval tudi po podobnem projektu v Rogašovcih v Prekmurju.

Domači reševalci

»Dostopni čas je dolg, in če nihče pred nami ne stori ničesar, tudi poklicni reševalci težko delamo čudeže.« To je osnovno izhodišče projekta prostovoljnih oziroma prvih reševalcev. Ti bodo prvi prihiteli do pomoči potrebnega in ga oskrbeli toliko, da bo delo poklicnih reševalcev nato hitrejše in lažje. »Pri srčnem zastoju vsako minuto veliko izgubimo, po desetih minutah ne ostane nič, če nekdo pred nami ne stori kaj.« Ljudje, ki so že bili odvisni od hitrega reševanja, zelo dobro vedo, o čem Gračnar govori. Za primer: reševalci iz Celja do Planine pri Sevnici potrebujejo pol ure, naprej do zaselkov še nekaj minut več. Domači prostovoljci bi ta čas vsaj prepolovili. Gračnar se spominja reševanja 52-letnika, ki se je med opravili v hlevu zgrudil. Svojci so ga samo gledali in panično skakali okoli njega, medtem ko je rešilec moral prevoziti še 30 kilometrov. Žal gospodarju po enournem oživljanju ni bilo več pomoči, zamujene so bile prve minute.

Na Planini bodo povezani v društvo, ki jim bo z zdravstvenimi domovi omogočilo strokovno izobraževanje in usposabljanje. Vsi bodo svoje delo opravljali brezplačno. »To mora biti poslanstvo. Za začetek bi potrebovali najmanj deset ljudi. Če bo zanimanje za naše delo naraslo, bomo mrežo širili. V regiji in državi je ogromno območij, ki so slabo pokrita.« V poštev ne pride vsakdo. Zaželena je zdravstvena izobrazba, saj gre za specifično delo, denimo z defibrilatorji. Načrtujejo, da bodo sprva delovali ob vikendih in praznikih, ko je na voljo manj zdravnikov.

»Ne potrebujemo rešilca, saj ne bomo opravljali nujnih prevozov, temveč terensko vozilo za lažjo dostopnost na terenu. Poleg defibrilatorja so nepogrešljiv del opreme še jeklenka s kisikom ter kovčka za travmo in reanimacijo. Ko gre zares, je bolniku treba ohraniti osnovne življenjske funkcije in brez ustrezne opreme pogosto ne gre.« In še nekaj je pomembno, pravi Gračnar. »Čeprav hitro pomoč največkrat potrebujejo starejši, niti mladi, zlasti pa otroci, niso imuni. Ni staršev, ki si tisti hip ne bi želeli koga zraven.«

Prostovoljci na Planini bodo predvidoma začeli delovati proti koncu leta, prej zaradi usposabljanja kadrov in zagotavljanja opreme in prostorov ne bo mogoče. Obveščali jih bodo prek regijskega centra za obveščanje oziroma zdravstvenih domov. Prostovoljci ne bodo opravljali patronaže, njihova odgovornost bo določena s protokolom, kjer je natanko predpisano, kakšni so ukrepi pri nujnih stanjih. »Nihče ne more biti stoodstotno uspešen, lahko smo pa hitrejši. Vsaka vas ima prostovoljne gasilce, nihče pa reševalcev.«

Večja možnost preživetja

Strokovni direktor Splošne bolnišnice Celje (SBC) Franc Vindišar je povedal, da v bolnišnici še niso seznanjeni z omenjenimi dejavnostmi na območju Planine pri Sevnici. »Glede na to, da po veljavni ureditvi bolnišnica ne koordinira ali kakor koli ureja nujne medicinske pomoči na terenu, nas to niti zelo ne preseneča. Pri prostovoljni pomoči na terenu bodo njihov sogovornik bolj zdravstveni domovi, ki takšno pomoč zagotavljajo. Menimo, da so vse oblike pomoči tistim, ki so v življenjski nevarnosti, dobrodošle, a morajo biti varne. Pomembno je, da se zavedajo pristojnosti, da je delovanje med njimi usklajeno in da so ljudje, ki nujno medicinsko pomoč na terenu ponudijo, za to dejavnost tudi ustrezno usposobljeni. Na prvem mestu je izobraževanje, ki ga morajo izvesti certificirane osebe, in šele nato nabava opreme in drugo. Trenutno, po našem vedenju, za laike potekajo le predavanja iz temeljnih postopkov oživljanja, ki jih izvaja RKS, in posamezna predavanja o prvi pomoči za gospodarske družbe ter prostovoljna gasilska društva. Projekt, ki so si ga zastavili na Planini pri Sevnici, presega naše pristojnosti. Smo pa seveda v projektu, če se bo v soglasju s primarno ravnjo razvijal naprej, pripravljeni sodelovati.«

V Zdravstvenem domu Celje so nam odgovorili, da projekt prostovoljne nujne medicinske pomoči ponekod že poteka. »Gre za projekt, ki ga izvajajo prostovoljni gasilci z namenom, da se ljudem pri srčnem zastoju čim prej pomaga z avtomatskim defibrilatorjem. Podpiramo ga, ker pomeni pomemben prispevek k večji možnosti preživetja prebivalcev, predvsem na ruralnih območjih. Seveda smo pri usposabljanju pripravljeni sodelovati, pravzaprav s tamkajšnjimi prostovoljnimi gasilci prek našega reševalca, ki je tudi član PDG Planina, že sodelujemo.«