LJUBLJANA – Ko so se ljudje zjutraj vozili v službo, se je severno od prestolnice pripravljala nevihta, nihče pa si ni predstavljal, da se v tistem trenutku nekaj kilometrov južneje v osrčju Ljubljanskega barja odvija prava tragedija. Ena največjih katastrof, kar jih pomni Slovenija! Toplozračni balon, s pomočjo katerega je kar 32 avanturistov, med njimi so bili tudi otroci, uživalo ob panoramskem poletu nad Ljubljansko kotlino, se je ob pristanku vnel in povzročil največjo balonarsko nesrečo na slovenskih tleh, v kateri so umrli štirje ljudje, osem pa jih je še v kritičnem stanju.
Po osmih kilometrih
Nekaj minut pred sedmo uro zjutraj sta se dva balona, ki sta poleta nad Ljubljanskim barjem sicer organizirala ločeno, dvignila v zrak s travnika pod hotelom Mons v Ljubljani. Približno tri četrt ure je panoramski polet potekal brez težav. Malo pred osmo uro sta balona nadzornikom zračnega prometa sporočila, da sta se začela spuščati, po dobrih osmih kilometrih poleta, v fazi pristajanja, pa je začel veter, prej s stalno smerjo, spreminjati tako smer kot moč.
Balon, na katerem je bilo sedem ljudi, je kljub temu pristal vzhodno od Ižanske ceste blizu naselja Matena med Ljubljano in Igom, drugi z 32 potniki pa se je vnel ob trku v drevo, zgodilo se je kilometer stran na zahodni strani Ižanske ceste.
»Ne vem točno, kaj je z ženo in hčerko, vem le, da si je hči Daša poškodovala komolec. Upam, da sta že doma, na varnem ...« je srčno upal 36-letni Aleš Tavželj iz Strahomerja, ki je bil v tistem še na opazovanju v novomeški bolnišnici. Tudi za njim je nočna mora, nikoli več, pravi, ne bo šel z balonom. »Nikoli!« Dobil je opekline po vratu, toda, kot pravi, ni prehudo. Hujši je šok, zaradi katerega se še vedno trese. »Kaj bi se še vse lahko zgodilo?« Ampak to bi moral biti povsem spokojen poletni dan, dan, ko je želel z ženo in hčerko izkoristiti poročno darilo, ki ga je dobil že pred sedmimi leti. »Veste, polet je bil sicer povsem miren!« Toda ob pristanku se je vse zalomilo. »Videlo se je, da smo prehitri, že prvi pristanek je bil trd, pri drugem pa nas je vrglo daleč naprej.« Prevrnilo jih je, potem je balon zadel v drevesa in zagorel, je nadaljeval in dodal, da je goreč balon vleklo naprej še kakšnih 50 metrov. Nekaj jih je v tistem vrglo iz žareče košare. Pri prvem poskusu pristanka je ven vrglo eno ali dve osebi, kot se spominja Aleš, pri drugem prav tako, tudi pilota. Takrat so morali čepeti in samo čakati, da se bo balon ustavil. Aleš je zaslišal ječanje, glasno vpitje, ljudje so bili v popolnem šoku. Kdor je mogel, je zlezel iz košare in bežal. Tudi Aleš je skupaj z ženo in hčerko tekel proti glavni cesti. »Seveda smo se bali eksplozije, ki bi lahko sledila!« (L. K.) |
Iskali tudi v koruzi
Očividci so sprva pripovedovali, da je balon zagorel že v zraku in da so ljudje v strahu pred eksplozijo sami skakali iz košare, vendar se je pozneje izkazalo, da so nekateri popadali iz nje. »Klical me je sin, ki se je vozil v službo in mi rekel: 'Ne vem, kar po travi ležijo ljudje, nekateri skačejo iz balona'«, je povedal vidno pretresen Matija. »Balon se je ob pristanku zaletel v drevo in ga podrl, nato pa se je balon vnel,« je dodal.
Na kraj nesreče so prvi prišli gasilci in pogasili ostanke balona in košare. Na pomoč jih je priskočilo 79, od tega 22 poklicnih, in okoli 20 gasilskih vozil ter vodniki službenih psov. Prišli so tudi trije helikopterji; dva sta pomagala pri reševanju, tretji pa je sodeloval pri iskanju ponesrečenih – gre za helikopter, ki jo opremljen s kamero, ki zaznava toploto. Še najmanj dve uri po nesreči je lebdel nad Barjem in iskal morebitne preživele. Sodelovali so tudi gasilci, ki so sistematično v vrsti pregledovali bližnja koruzna polja.
Ob osmi uri je bil o nesreči obveščen primarij Slobodan Macura, ki je pozneje koordiniral reševanje; glede na pričakovano velikega število poškodovancev so se takoj dogovorili, da vseh ranjenih ne bodo odpeljali v ljubljanski klinični center, lažje ranjene bi lahko oskrbele preostale bolnišnice. »Težje primere je prevzel ljubljanski UKC,« je povedal primarij.
O nesreči toplozračnega balona Pinki mariborskega društva Pegas smo pisali leta 2002. Mariborski policisti so v poročilu zapisali, da je 16. 6. 2002 okoli 8.22, ko je pilot Riko Vranc nameraval pristati na travniku ob lokalni cesti Trnovec–Lancova vas, ob stiku košare s travnikom iz neznanega vzroka zadel ob ventil enega izmed plinskih rezervoarjev iz aluminija, zaradi česar je pričel uhajati plin, nato pa je zagorela košara balona. Potnikom je ukazal, naj odidejo iz nje, kar pa ni uspelo C. K., ki je iz košare izskočila šele potem, ko se je balon dvignil okoli tri metre visoko. Na višini okoli 20 metrov je eksplodiral rezervoar plina in deli balona so popadali po travniku. Vseh devet ljudi (poleg pilota še 8 potnikov) so zaradi poškodb odpeljali v bolnišnici na Ptuju in v Mariboru. O nesreči smo se takrat pogovarjali tudi z začetnikom sodobnega balonarstva v Sloveniji Avijem Šornom, ki pa je v teh dneh na svetovnem balonarskem prvenstvu v ZDA. |
10 na reanimaciji
»Ko smo izvedeli za nesrečo, so se takoj ustavili vsi operativni programi in aktivnosti v operacijskih dvoranah. Nekaj operacijskih dvoran na urgenci smo pripravili kot sobe za reanimacijo,« je pojasnil nadzorni travmatolog kirurške klinike Anže Kristan. Po njegovi grobi oceni je pri tem sodelovalo najmanj 40 zdravnikov z ekipami, saj so pomoč ponudili tudi zdravniki, ki niso bili v službi, in zdravniki z drugih klinik.
Ob 8.35 oziroma 41 minut po nesreči so prvega hudo ranjenega pripeljali v klinični center. V naslednji uri in pol so dobili 21 še ranjenih udeležencev balonarske nesreče, med njimi je bil okoli deset let star otrok. Panoramski izlet z balonom bi se sicer lahko končal še veliko bolj tragično.
»Deset poškodovancev je potrebovalo takojšnje oživljanje,« je povedal Kristan. Vse jim je uspelo vrniti v življenje. »V kritičnem stanju jih je še najmanj osem, eden izmed otrok še vedno potrebuje intenzivno zdravljenje,« je dodal. »Praktično vsak od poškodovancev ima opekline manjše ali večje stopnje, poleg tega jih ima večina polomljene kosti, hrbtenice, medenice in spodnje okončine.«
Po navedbah Macure pa so pet poškodovanih s kraja dogodka odpeljali v Novo mesto in po enega v Jesenice ter Celje. »Dva smo iz Ljubljane zaradi prezasedenosti operacijskih sob premestili v Maribor, saj sta bila zunaj smrtne nevarnosti,« je pojasnil Macura in dodal, da so v kliničnem centru pripravili tudi prostor za svojce, ki sta jim na voljo dva psihologa. Starost poškodovancev je po njegovi oceni od 10 let do 60 let, med njimi so tudi tuji državljani. »Ena angleška državljanka in dva italijanska,« je povedal.
Nerazpoznavna trupla
Po besedah 38-letnega potnika, laže ranjenega Tomaža Šimeca, sicer ni šlo za zasilni pristanek. »Načrtovano je bilo, da pristanemo. Ni bil zasilno,« zanika, da so morali predčasno na tla. »Ves čas leta je bilo vse v najlepšem redu, panike ni bilo,« nadaljuje Tomaž, ki meni, da je bil za tragedijo kriv sunek vetra. »Tik pred tlemi smo udarili ob zemljo, se spet dvignili, potem pa se je vnelo …« nadaljuje Tomaž, ki je med peterico tistih, ki so med prvim udarcem padli iz košare. Pred tem jih je vodja poleta opozoril, naj se dobro primejo roba košare in počepnejo. Ni pomagalo, Tomaža in še štiri je vrglo ven, spominja se šele trenutka, ko so mu dajali prvo pomoč. Pravi, da je bilo v košari, ki naj bi bila registrirana za 32 oziroma 36 oseb, okoli 20, 25 ljudi. »Tudi en otrok.« Zdi se, da mu v istem hipu kar odleže – deklico je videl na urgenci, z njo je bila tudi mati, obe pa sta dobili nekaj lažjih poškodb.
Tomaž pove, da je dobil polet za darilo – darilni bon mu je dala žena, ki pa je doma čakala nanj z osemmesečno hčerko. Ko sklene pripoved, seže po cigareti, da se malce pomiri. Prvič je letel, a skorajda se je zgodilo, da bi bilo zadnjič. A zadnjič so leteli štirje, ki so življenje izgubili na kraju nesreče. Ožgana trupla so tako nerazpoznavna, da jih do zaključka redakcije še niso mogli identificirati.
Na balonu, ki ga je upravljal izkušeni balonar Rade Petrović (na fotografiji), je bilo poleg njega še šest potnikov. »Šlo je za prijateljski polet, za dušo, s sodelavci,« je ekskluzivno za Slovenske novice pojasnil Petrović. Po njegovih besedah so bile tudi tokrat varnost in primerne razmere za letenje na prvem mestu. Približno petnajst minut pred šesto uro so prvič preverili stanje na nebu, in sicer so prek meteorološkega sistema aladina preverili napoved višinskih vetrov in naredili sondažo. »V zrak spustimo balonček, ki zabeleži smer in moč vetra. Do 300 metrov nad terenom je bilo brezvetrje, višje pa je pihal severnik s hitrostjo 10 kilometrov na uro. Kazalo je v redu,« je pojasnil. Skupina, balonarska ekipa in šest potnikov, se je dobila malce čez šest uro zjutraj pred enim izmed nakupovalnih središč na Rudniku. Še enkrat so preverili razmere na nebu. »Poklicali smo na avtomatski odzivnik na Krimu, ki je javil, da piha severovzhodni veter s hitrostjo tri metre na sekundo (10,8 kilometra na uro, op. a.). Še enkrat smo za vsak primer spustili balonček. Oblačnosti ni bilo, ni bilo vidnih znakov, da se kaj pripravlja. Ker so bile razmere ugodne, smo se prestavili na kraj za start.« Pri pripravah po njegovih trdnih zagotovilih ni bilo nič izpuščenega, kar bi ogrozilo varnost. |