Gledal umor matere, zdaj videl še smrt očeta

VINA GORICA – Iz hiše je stopil Miha. Živahen najstnik z downovim sindromom, njihovo sonce. Okoli vratu je imel pisano kravato, s katere je žarel Superman, na koncu njegove ogrlice pa je visel čisto pravi gospodarjev prstanček, na katerega Miha še posebno pazi. Počuti se kot Frodo Baggins, je priznal, kot pravljični hobit, ki je naposled rešil življenja vseh dobrih bitij. »Jaz sem Frodo!«

V tistem smo se namreč v Vini Gorici blizu Trebnjega znašli, lahko bi dejali, v pravljičnem svetu, svetu dobrih ljudi in norih, pravzaprav fantastičnih naključij, žal tudi tragičnih, težko razumljivih. Uhanovi so tista družina, ki je družinske tragedije resnično niso zaobšle. »Ampak nas, ki smo še ostali, nas bo pa treba kar z desetkilsko macolco potolči, petkilska namreč ne bo dovolj!« se je tedaj nasmehnila mistična Tanja, mlajša sestra tistega Mirana, zaradi katerega so Uhanovi doživljali vse, kar je mogoče: ponos, srečo, srd, žalost, silovite vzpone in težke padce, sladko čokoladno kremo in kisel limonov sorbet, dneve grmenja in jasnine, solze sreče … in žalosti. Ampak vse to jih je le še bolj povezalo. Prisluhnili smo pripovedi o neskončnem odpuščanju, o povezanosti, o ljubezni. O neobsojanju.

»Umrl je Miran!« nas je brez vsakršnih zadržkov na dvorišču tedaj še enkrat s tem seznanil Miha, sicer Miranov nečak. »Umrl je!« Kaj se je vendar zgodilo? »Padel je!« Za Urbanovim hrbtom.

Vojna zakoncev Rose

Miran Uhan je bil že od nekdaj precej tih in vase zaprt, miren in skrajno delaven človek. Otroci, hribi, računalniki, delo, to ga je gnalo. Izjemno rad je nabiral gobe, čeprav jih ni maral jesti. »Tudi knjige je kar hlastal!« se je spominjala njegova mati Terezija. »Zanimale so ga predvsem zgodovinske ...« se je nenadoma med babičine besede prikradla Miranova nečakinja Saša. Njena teta Tanja pa: »In znanstvena fantastika! Ravno je prebral še zadnjo knjigo Igre prestolov.« Miran je bil izjemno načitan, vedel je vse, pravijo, znal domala vse, sicer pa je bil strasten računalničar, diplomirani inženir elektrotehnike. Bil je pomočnik direktorja, v žužemberškem Keku je delal cele dneve. »Vi ne veste, koliko nas je Miran naučil, mi je nekoč dejal neki njegov sodelavec,« je znala povedati Terezija. Potem pa je po 18 letih zakona s Polono dokončno počilo, zakaj, ne bomo šli v podrobnosti. Ločila sta se, a kaj, ko si jima premoženja še kar ni uspelo razdeliti. Zato sta s sinovoma živela pod skupno streho, v ozračju, kjer so čustva vse bolj zamegljevala razum. Obeh. Tistega dne, 25. aprila 2003, pa je Polona zaradi neplačane marčevske preživnine dosegla sodno izvršbo. Začela se je vojna zakoncev Rose. »Zakaj si z zadevo odšla na sodišče, če sva se drugače dogovorila?« jo je Miran spraševal. »Tako in tako te bom tožila do smrti!« pa mu je vrnila Polona. Takrat se mu je zameglilo, človek, ki svojih tegob nikoli in nikdar ni razglašal naokoli, je vzel kuhinjski nož in jo večkrat zabodel, do smrti. Pred očmi obeh sinov, takrat 18-letnega Jerneja in 12-letnega Urbana. »Kako si mogel to storiti!?« je vpil starejši sin, nato sta se skupaj z bratom spravila še nad očetov avto, izvrgla vso jezo, povsem upravičeno. Miran je bil potem, po več ponovitvah sojenja, obsojen na osem let zapora in vmes neprestano obžaloval, da je vzel življenje in sinovoma onemogočil normalno življenje. Po štirih letih je lani spet zagledal luč svobode.

Zmanjkalo je časa

»Tragedije sinova nikoli ne bosta prebolela, s strokovno pomočjo se morda lahko le navadita živeti z njo,« se je po umoru govorilo in pisalo. Toda ko je bilo to najpomembneje, je družina spet stopila skupaj. Urbana sta vzela Miranov brat Jože in babica, Jernej je bil večinoma na študiju v Ljubljani. Jože in njegova Zdenka, Terezija in vsi skupaj so Urbanu omogočili vse, bil je deležen največje pozornosti, družinske topline. Življenjske, čeprav tako tragične okoliščine so oba brata naposled izklesale v prava moža, Jernej je danes tik pred diplomo na biologiji, Urban študira na Turistici. »Ta mal' je bolj turist, potuje,« je v tistem pripomnila njegova teta Tanja. Kje pa je bil nazadnje, nas je zanimalo, njegova sestrična Saša pa je s smejočimi se očmi izdala: »V Mirni Peči! Pri punci!«

Predvsem pa je občudovanja vredno, da sta se oba izklesala v osebi, ki jima možganov niso obnorele črne misli, ki sta premagala vse mogoče zamere in očeta spet sprejela – za najboljšega prijatelja. Miran je že v zaporu dobil delo razvojnika novih projektov pri mokronoškem Sepu. Tam si je najel stanovanje, v katerem pa je skupaj s sinovoma le enkrat prespal. Preprosto je zmanjkalo časa. Zmanjkalo časa, da bi mu Tanja za rojstni dan naslikala akt. Zmanjkalo je časa, da bi pridni Miran s svojimi spretnimi rokami še kaj postoril in uredil okoli domače hiše. Zmanjkalo je časa, da bi tako kot tisti petek, dan, preden je šel z Urbanom na Golico, svoji mami še kdaj zalil vrt. Da bi še kdaj skuhal tabornikom. Da bi še kdaj osrečil Miho kot, denimo, zadnjič, ko mu je naredil pravi lutkovni odrček z zaveso. Da bi skupaj še kdaj uprizorili lutkovno predstavo kakšne antične pripovedke. Da bi še kdaj šel s sinovoma v hribe tako kot lani na Triglav ...

Zvezdica za Mirana

Ali pa tako kot pred dvema tednoma, ko sta šla, kot rečeno, z Urbanom na Golico. Tista sobota je bila kot naročena za hribe. Že kmalu po začetku sta morala počivati. Miran je enega pokadil in nadaljeval. Hodila sta še kakšne tri minute, ko je Urban za hrbtom zaslišal rožljanje pohodniških palic. V tistem je 52-letnega Mirana izdalo srce. Padel je. Urban je pritekel, klical na pomoč, a ga ni nihče slišal. »Oče!« Debele pol ure ga je oživljal, vse dokler niso prišli reševalci. A je bilo že prepozno. V manj kot desetih letih je v tistem trenutku pred Urbanovimi očmi šel v nebo še drugi od staršev! Žalost je spet preplavila Uhanove.

»Jaz bolj nate mislim kot pa na atka!« je pri izgubi sina Terezija dejala svojemu vnuku. »Nikar ne jokaj,« pa je Urban tolažil babico. »Midva sva bila tako srečna, imela sva se tako lepo, res, prav nič ni trpel. Ko je padel na tla, sem ga videl nasmejanega.« Ko je Mirana Terezija še zadnjič videla, se je o tem prepričala tudi na lastne oči: »Bil je nasmejan in tako blažen. To me drži pokonci!«

»Pravijo, da na tak način umirajo bogovi,« jo je dopolnila Tanja.

»Babi, zdaj morava pa tudi za Mirana poiskati zvezdico na nebu!« je vzkliknil Miha. Terezija je tedaj objela Miho in skupaj sta se zazrla v nebo. »Tista tamle je od dedka Jožeta, kajne? Katero bova pa za Mirana izbrala?«

»Čisto majhno in najbolj svetlečo!«