NOVO MESTO – Ura je bila malo čez poldne, žgoče sonce je pritiskalo z vseh strani. Kobili in žrebe so se mirno pasli, kot da jim vročina ne more do živega. Po makadamski poti se je pripeljal večji, terenski avtomobil. »Živijo,« nam je oskrbnik ponudil roko v pozdrav. Živali so v hipu prepoznale njegov glas in prišle bližje k ograji. »Pazite, imam napeljanega električnega pastirja,« nas je opozoril. »Veste, moji konji se ograje zelo bojijo, zato sem takoj vedel, da ni ušla. Odpeljali so jo. Ukradli, trpinčili in jo brutalno umorili,« je povedal z žalostnim glasom. Trojica je spet sklonila glavo k tlom. Kot bi hotela povedati, da tudi ona žaluje za izgubljeno prijateljico.
V šestih letih
ob 14 jagenjčkov
Pašnik leži pod Trško goro, v neposredni bližini novomeškega nakupovalnega središča, tik za dolenjsko avtocesto. »Prej sem imel na teh travnikih drobnico. Pa so mi v šestih letih odnesli 14 jagenjčkov. Potem sem se odločil, da ovce zamenjam za konje. 'To so večje živali, težje jih bo ukrasti,' sem si mislil. Japajade. Če ne gre drugače, jo pa po delih odvlečejo. Konja povrhu prej še trpinčijo in razmesarijo,« so se mu od jeze zaiskrile oči.
Zgodilo se je že v noči na 7. maj. »Po naključju sem bil prav v tistem času v bližini. Opazil sem, da se na mojem pašniku nekaj dogaja. Neki avto se je z veliko hitrostjo odpeljal po tem makadamu,« je pokazal na pot, ki vodi do skednja sredi travnika. »Ob pol polnoči sem prišel sem. Videl sem potrgane trakove na ograji. Ko sem ugotovil, da manjka kobila, mi je takoj postalo jasno, kaj se je zgodilo. Poklical sem policijo, dve uri smo delali zapisnik. Prepričevali so me, da mi je žival ušla. Da je sama strgala trakove. Ampak sem jim že takrat povedal, da Gena tega ne bi naredila. Kot rečeno, se moji konji preveč bojijo ograje. Poleg tega so dve kobili in žrebe ostali. Če bi bilo res tako, kot je sklepala policija, bi ušli vsi štirje,« je povedal oskrbnik.
O romskem naselju Žabjek, ki ga nekatere naše državne institucije prav ščitijo, kroži veliko podobnih zgodb. »Konje in drobnico ne samo kradejo, ampak jih nato še ubijejo na izjemno nehuman način. Sprašujem se, kje so v teh primerih društva proti mučenju živali, ki so po navadi zelo glasna!« se je pridušal neki drugi kmet, prav tako doma s tega območja. »Policisti so jih dobili na njivi, ko so mi kradli krompir. Seveda so pridelek z vrečami vred pustili tam in ušli. In veste, kaj se je zgodilo čez dva dni? Romi so prišli k meni, naj jim vrnem vreče! Človek ne ve več, ali bi se smejal ali zjokal nad tem, v kakšni državi živimo. Ščiti vse mogoče manjšine, do pridnih in delavnih državljanov pa ima nadvse mačehovski odnos,« še besnijo novomeški kmetje. |
Pojedina v Žabjeku
Ukradeno kobilo so našli štiri dni pozneje. Pravzaprav – njene ostanke. »V tistem gozdu,« je pokazal na bližnji grič, na gosto posajen z drevesi. Pohodnica, ki se je tisto majsko soboto tam sprehajala, je naletela na grozljiv prizor: kot naj bi oskrbniku povedala policija, so nepridipravi žival privezali za drevo, jo s trdim predmetom udarili po glavi, ji prerezali vrat in trebuh (menda zato, da so preverili, ali je breja), odrezali vse štiri noge, trup pa pustili ležati tam. »To je značilna ciganska objestnost. Če bi bili lačni, bi vzeli vse. Tako pa so vzeli samo boljše dele, ostanke pa so pustili,« je prepričan lastnik.
Zanimivo je, da so imeli v Žabjeku, razvpitem romskem naselju, v neposredni bližini Novega mesta, prav v tistih dneh veliko zabavo. »Ko so jedli konjsko meso – bilo ga je za okoli 200 kilogramov, tako da se je nasitilo celo naselje –, so se nam lahko v obraz smejali. Pa saj vsi vemo, kaj se dogaja. Samo ne naredi se pa nič. Kar je kmetov tukaj okoli, so vsi že izkusili, kako je, če ti ukradejo žival,« je dodal oskrbnik.
Seveda smo o incidentu povprašali tudi na novomeški policiji, kjer pa o dogodku govorijo precej zadržano. »Lahko potrdim, da je bila 6. maja zvečer z ograjenega pašnika v okolici Novega mesta odtujena žrebica, svetlo rjave barve z belo grivo in belim repom. Lastnik je bil oškodovan za 1200 evrov. Nekaj dni pozneje, 10. maja, je bil poginuli konj najden v gozdu, prav tako v okolici Novega mesta. Policisti so o najdbi obvestili veterinarskega inšpektorja. Nadaljujejo preiskavo kaznivega dejanja in zbiranje obvestil,« nam je povedal tamkajšnji predstavnik za stike z javnostjo Robert Perc. V kakšni preiskavi, če kobile že zdavnaj ni več, smo drezali dalje. »O tem ne morem govoriti. Nisem dobil nobenega primernega sogovornika, ki je delal na tem primeru.« Zakaj ne, še vprašamo, so na dopustu? »Ne, ne. Ampak ni jih tukaj, imajo drugo delo, so na terenu. Veste, se ne ukvarjamo samo s tem primerom,« nas je odslovil. Kmetje pravijo, da si niti možje v modrem ne upajo več v Žabjek, saj so nekateri tam živeči Romi tako nasilni, grožnje vsem, ki jim stopijo na žulj, pa so menda že nekaj povsem vsakdanjega. |
Prebavne motnje?
Gena, kot je bilo ime nesrečni kobili, je bila pasme haflinger in stara dve leti in pol. »Bila je plemenska kobila, delno ujahana, njeno vrednost so ocenili na okoli 1200 evrov. A tako ali tako ni bila za prodajo, zame je bila neprecenljiva. Bila je bolj zaupljiva do ljudi kot drugi dve kobili, zato jo je bilo tudi lažje zvabiti k sebi, jo ujeti in odpeljati. Sicer pa sploh ni bila primerna za zakol, saj smo ji dajali različna zdravila, ki bi uživalcem njenega mesa lahko povzročala prebavne motnje. Vsaj tako je pisalo na papirjih,« je povedal naš sogovornik.
»Kako naj zdaj mirno pasem tukaj? Lahko samo čakam, da bo ta mali imel 200 kilogramov, da bo tudi on primeren, da ga odpeljejo,« se mu je pogled ustavil na žrebetu, ki je razposajeno in brezskrbno poskakoval po travniku. Prav mogoče je, da ga čaka podobno kruta usoda, kot je doletela Geno. Pristojni organi pa – nič. »Resno razmišljam, da bi travnike prodal, pa naj se vse skupaj zaraste. Očitno država tako hoče. Kamor koli greš po svetu, se živali zunaj pasejo. Jaz imam zelo rad konje in težko bi jih gledal vse življenje zaprte v hlevu. To so čredne živali, ki morajo biti na prostosti. Enako velja za ovce in koze. Ampak na tem območju si tega preprosto ne moremo več privoščiti!«