Gasilci rešili Miro 
v sami spalni srajci

TREBNJE – Le še kakšna minuta je ostala in začela bi se volilna nedelja. Okoli sedemdeset prebivalcev Levjega dvorca, petih dvanajststanovanjskih blokov ob trebanjskem gasilskem domu, ta je letos praznoval častitljivih 130 let, je že spalo oziroma se odpravljalo k počitku. V tem dvorcu, ki je razdeljen na objekte A, B, C, D in E, so večinoma mlade družinice z otroki, nekaj je tudi tistih malo starejših, ki so si za preostanek življenja izbrali – Trebnje. A kaj, ko je bil včeraj ta dvorec, zgrajen pred natančno šestimi leti in s še vedno kar nekaj praznimi stanovanji, videti kot nekakšno bojišče, točka napada, zatem evakuacije in naposled kot zbirališče beguncev. Ti še lep čas ne bodo mogli dojeti, kaj se je nanje pravzaprav zgrnilo, kaj je bil resnični vzrok, da so morali sredi noči tako naglo zapustiti svoja komaj zasedena bivališča. Pa saj tega tudi armada kriminalistov še ni vedela! Vsi pa so vedeli eno: da je tam rjovel – skrivnostni ogenj! In še dobro, da so imeli pri roki tako ekspresno hitre gasilce, ki so jim, to je zdaj že jasno, rešili prihodnost. Če jih namreč ne bi bilo – bi danes šteli smrtne žrtve.

Zogleneli vozni park

Najbolj so nastradali tisti, ki bivajo v bloku C in D. Eden teh je Marko. Še dobro se spominja, kako je šel malce pred polnočjo po še nekaj nikotinskih vdihov in pustil pri miru Silvijo, ta je ravno zaspala ob njunem malčku. »Tam v prvem nadstropju živimo,« je pokazal proti sajasti fasadi. »Toda takrat, ko sem bil zunaj, ni bilo ne duha ne sluha o kakršnem koli požaru!« Spominja se, kako je ura glasno odbila polnoč in je zaprl še okno. »Takrat je začelo nekaj pokat,« je opisoval. Sprva je mislil, da meče kdo petarde, potem je le bolje pogledal in videl nekaj nepredstavljivega, nekaj (še nekaj minut pred tem) tako neverjetnega. »Ljudje so začeli bežati. 'Bejžte ven!' so vpili.«

»Petra, kako je?« je Silvija v tistem vprašala poklapano sosedo, ki je šla mimo. »Samo da ste celi,« ji je odvrnila Petra. Objeli sta se. Silvija je skoraj zajokala: »Ne, tu ni za živet, naša bloka bosta še dolgo brez elektrike …«

»Nič nimamo,« je potožil Marko.

Ob elektriki – za zdaj ni niti vode niti ogrevanja.

Videli smo povsem uničeno Stankino stanovanje, popokane šipe, stopljena okna.

»Težko verjamem, da se je vse to kar samo od sebe vžgalo,« je še naprej premleval Marko, ki je ostal tudi brez vozila; njegov je bil eden izmed šestnajstih, od katerih je ostal samo – pepel. Po nekaterih podatkih je takšnih celo devetnajst?!

Ekspresni gasilci

Tudi Alenka Us iz bloka E je šla tisti večer spat nekoliko pozneje. Tudi ona je na lepem zaslišala čudno pokanje. Kaj pa je to, se je zdrznila, se obrnila proti oknu in z začudenjem zagledala oranžno svetlobo. Vrglo jo je pokonci. Takrat jih je zagledala: ognjene zublje, ki so se že ovijali okoli bloka. Alenka je bila pravzaprav tudi najprisebnejša in menda prva, ki je ob 00.13 poklicala – na 113. Pozvonila je še k sosedom. »Ogenj!« Gasilci so bili nemudoma na kraju srditega požara, ki se je tako bliskovito vnel in presenetil. »Ob našem prihodu se je požar razširil že čez kompletno garažno površino tik pod blokom,« je poročal poveljnik PGD Trebnje Lovro Hren. To noč je poveljeval kar 57 gasilcem iz sedmih prostovoljnih društev. Bila je to nadvse zahtevna operacija. »Že zaradi številnega prebivalstva, velike udeležbe gasilcev in težavnosti gašenja,« je odgovoril. Še dobro, da so že v pičle pol ure požar lokalizirali, saj je ta že silil v topla stanovanja. Razvijal pa se je v utesnjenem in zaprtem garažnem prostoru. Vročina je zato že kmalu narasla na tisoč stopinj, ponekod se je zaradi poškodb na betonu pokazala razžarjena konstrukcija. In ko se je naredil že dan, je bilo ponekod še vedno peklensko, sto stopinj je menda kazalo. Tudi evakuacija je bila zahtevna. Še dobro, da imajo dva možna izhoda.

Invalidki na pomoč

Gasilci so pomagali tudi invalidki Miri Slapničar, najstarejši stanovalki. »Ker ne morem spati, sem poslušala radio. Zaslišala sem močan ropot in prebudila hčer Tatjano. V spalni srajci sem se potem spustila z dvigalom in prišla do glavnih vrat. Ah, še dobro, da jih nisem odprla, ma je bil dim in vse v ognju,« je pripovedovala gospa, ki se je iz Kobarida na jesenska leta priselila v Trebnje. Tam je bila vajena, kot pravi, potresnih sunkov, tu, si je predstavljala, bo živela v miru. Znašla pa se je v razbeljenem hodniku, vpila, potem so jo pomagali prenesti gasilci. »Bog jim dej zdravja,« je hvaležno dejala. »Čez sto kil imam, ni me bilo enostavno vlačit.« Nato se je rešena Mira zamislila: »Meni se zdi, da je bilo žarišče tu spodaj.« Zazrla se je proti zogleneli pločevini. »Mislim, da se je morala zgodit ena velika površnost.« S prstom je hotela pokazati na človeško bitje. »Vse skupaj je ena velika lumparija!« Kaj pa, če vam je kdo podtaknil, smo tedaj spodbodli. »To bo pa samo hudič vedel,« je dejala in se na vozičku odpeljala k hčeri, ki jo je požar še posebno prizadel.

»Prav vsi smo morali iz stanovanj, saj je bilo preveč saj in dima,« nam je razodevala Saša Kos. Tudi ona se je spominjala, kako so pokale avtomobilske gume. Tudi ona je zaspala ob dojenčku. »Mož me je zbudil: 'Gori, požar!' je vpil.« Saša je bila tista, ki je nekako zbrala vse družine in pomagala pri evakuaciji. Begunski center je bil tako kar pri frizerju Janezu Ratajecu. Večina jih je prišla samo v spodnjicah in bosih nog.

Dva poškodovana

»Pravijo, da vzrok požara ni v objektu, da je bil, tako sem slišala, v enem izmed avtomobilov,« je dejala. Nekateri drugi govorijo o kratkem stiku, tretji o podtaknjenem požaru, nekateri so s prstom kazali celo proti Betonalu, izvajalcu teh blokov, ki je že dolgo v stečaju.

»Lado, imate tudi vi uničeno?« je tedaj povprašala mimoidočega Lada. »Na srečo še nisem imel vsega dokončanega, da, avto pa je šel,« je zavzdihnil gospod, ki je iz Kranja prišel sem šele pred dvema mesecema. »Takšnega ognja resnično še nisem videl,« je sprva dejal. Ravno je obrusil parket, v naslednjih dneh bi prišla kuhinja, pravkar je tudi izoliral. »Hvala bogu,« je dejal. »Če ne bi tega storil, bi zgorela plata in šlo bi vse!« Zavarovano seveda ni imel. Z ženo pa se še vselila nista.

»To je tragedija!« je vzkliknila Saša in se spomnila na edina, ki sta potrebovala medicinsko pomoč. Na Marka, ki je hotel rešiti svoj avto, a ga je eksplozija poslala v bolnišnico, lažje se je zaradi eksplozije poškodoval tudi Matevž. Spomnila se je tudi na Nininega dojenčka in na Lapuhovi deklici, stari eno in tri leta. »Ah, njim sta zgorela tako peugeot kot mercedes,« je sočustvoval Lado.