SARAJEVO – »Če bo sodišče sledilo tožilstvu, da je moj klient Franc Kos zagrešil genocid, pričakujem hudo kazen,« je za Slovenske novice izjavil eden najbolj znanih bosanskih odvetnikov Duško Tomić, ko je včeraj tik pred poldnevom korakal proti sarajevskemu sodišču za vojne zločine na razglasitev sodbe zaradi zločina v Srebrenici.
Zločin proti človečnosti
To, pri čemer je leta 1995 sodeloval 46-letnik iz Šmarja pri Jelšah, res ni bil genocid, kot je ves čas sojenja zatrjevalo tožilstvo, temveč zločin proti človečnosti, je v sodni dvorani številka 4 razglasila predsednica senata, bosanska muslimanka Mira Smajlović. Ob njej sta bila sosodnika, bosanski Srb Zoran Božić in Slovenec Mitja Kozamernik, ki je že nekaj let eden od mednarodnih sodnikov na bosanskem sodišču za vojne zločine in organizirani kriminal.
Sodniki so pritrdili obtožbi, da so Kos kot komandir 1. bijeljinskega voda 10. diverzantskega odreda vojske Republike srbske, trije soobtoženi (Stanko Kojić, Vlastimir Golijan in Zoran Goronja) pa kot njegovi vojaki sodelovali v streljanju več kot 800 srebreniških moških.
Tožilstvo je za Kosa, Kojića in Goronjo zahtevalo po 45, za Golijana pa 20 let zapora. Obramba obtožencev pa je od začetka do konca vztrajala, da so priznali, kar so počeli, da so torej ubijali nedolžne ljudi, vendar pa temu ni mogoče reči genocid, ki bi bil zrel za tako hudo obsodbo.
Tudi po mnenju sodnikov tožilstvu med procesom ni uspelo dokazati, da so imeli obtoženci genocidne namene, a kazni so kljub temu zelo visoke: Kojića so obsodili na 43, Kosa in Goronjo na po 40, Golijana pa na 19 let, nekaj milosti je zadnji dobil le zaradi tega, ker v času, ko se je zgodila morija, še ni dopolnil 21 let starosti.
V obrazložitvi sodbe je sodnica Smajlovićeva povedala, da si kakšne posebne milosti niso zaslužili že zaradi tega, »ker so likvidacije izvajali hladnokrvno. Med njimi so delali pavze, da so jedli in pili pivo na travniku, polnem trupel, vse to pa so morali gledati nedolžni moški, ki so šele prišli na vrsto za streljanje.«
Kos je, tako sodnica, sodeloval na sojenju in se kesal, »vendar pa je bil prav on tisti, ki je poveljeval skupini, ki je streljala, zato si ne zasluži drugega kot dolgoletni zapor«.
| Sestra o Franču Kosu O svojem bratu Francu Kosu, ljubkovalno Franču, ki je otroštvo in mladost preživljal v Gaberniku pri Kostrivnici in v Šmarju pri Jelšah, pred odhodom v balkanski kotel pa je bil zaposlen kot komunalni delavec v Celju, je za spletno stran www.kozjansko.info anonimno spregovorila njegova sestra. Ko se je začela balkanska morija in je odšel iz Slovenije, o njem ni slišala ničesar več, prepričana je bila, da je mrtev, a se je leta 2002 nenadoma pojavil v Šmarju, kjer je nemoteno preživel dva tedna in si uredil nove slovenske dokumente. Po njenih besedah je bil deloholik, ki nikoli ni bil agresiven. Govoril ji je, da mu je življenje rešila ženska, s katero se je po vojni poročil in s katero ima v Bijeljini majhnega sina. Tam je živel in imel lažne dokumente na ime Branimir Manojlović. Sestra trdi, da se ga njegova slovenska družina ni odrekla in da se ji vse do njegovega prijetja ni niti sanjalo o stvareh, za katere so mu zdaj sodili v Sarajevu, čeprav je začela nekaj sumiti, ko se je v časopisih začel pojavljati vzdevek Slovenac. Sta pa Francu, ko je vse skupaj izbruhnilo na dan, še z enim bratom rekla: »Če si res delal to, kar pišejo, boš moral svoje odslužiti.« |
Skupno kar 142 let zapora je najvišja izrečena kazen v zgodovini sodišč Bosne in Hercegovine, tožilstvo in obramba pa sta napovedala pritožbe. Tožilci zato, ker so še naprej prepričani, da je šlo za genocid, odvetniki pa se bodo pritožili zaradi po njihovem mnenju odločno prestrogih kazni.
Morijo
preživela le dva
Kosovi vojaki, njegova vzdevka sta bila Slovenac in Žuća, so od 1. junija do 1. novembra 1995 sistematično napadali bošnjaško prebivalstvo v Srebrenici, ki je bila zaščiteno območje ZN in kamor se je zateklo več kot 30.000 muslimanov. V tem času so srbske enote z območja Srebrenice pregnale 40.000 ljudi, več kot 8000 moških in mladoletnih fantov pa umorile po hitrem postopku. Namen je bil jasen, je pisalo v obtožbi: hoteli so popolnoma ali vsaj delno iztrebiti eno od narodnostnih, etničnih in verskih skupin, ki je živela na tem območju.
Oboroženi Srbi so pod vodstvom Kosa nekajkrat vdrli na območje Srebrenice, med operacijo Krivaja – 95 pa je eden od njegovih vojakov takoj po prihodu v mesto ubil Bošnjaka. 14. julija 1995 so prvi bijeljinski vod poslali na vojno gospodarstvo Branjevo pri Zvorniku, kjer je bilo zajetih najmanj 800 moških, starih med 18 in 60 leti. Dva dni pozneje se je med 10. in 15. uro zgodil pokol, ki ga je vodil prav Slovenec. Po ljudeh so vsepovprek streljali iz avtomatskih pušk, puškomitraljezov in pištol. Ko so opravili krvavi posel, je Kos z dvema vojakoma hodil med ležečimi, in če je kateri še kazal znake življenja, je zadevo končal s strelom v glavo (zaradi tega še en vzdevek za Kosa, in sicer specialist za kroglo v glavo). Od vseh ujetnikov sta morijo v Branjevem preživela le dva, je še pisalo v obtožnici.
Slovenec se je sicer pokesal za svoje medvojne grehe. Naravnost grozljivo ga je bilo poslušati, ko je opisoval: »Ujetniki so šli do mesta likvidacije popolnoma mirno. Nekateri so molčali, nekateri nekaj govorili, nekateri kleli. Mirni so bili. Stali so v vrsti, mi smo jih pa streljali. Žal mi je za vsako nedolžno žrtev. Pa četudi je šlo za eno samo, je to katastrofa. Kesam se, opravičujem se vsem žrtvam in njihovim družinam, sprejel pa bom vsako kazen. Največjo – duševno – že tako nosim v sebi.«
