Franc streljal na bližnje, ker ga niso več marali

PTUJ – Mirno, kot uglajen upokojenec, je na ptujsko okrožno sodišče stopal 67-letni Franc Polanec. Le spremstvo paznika iz zapora je kazalo, da gre za možakarja, ki ima na grbi hudo kaznivo dejanje. In trojni poskus umora je daleč od bagatelnega delikta. Kaj je konec junija letos rojilo po glavi možakarja, ko je v Spodnjem Velovleku streljal na pastorka Francija Ficijana, njegovo partnerico Andrejo Jakšič in soseda Andreja Murka, ve verjetno le on. Sicer je upokojenec, ki mora skozi mesec z vsega 330 evri pokojnine, poskušal sodniku Marjanu Strelcu razložiti, kakšne (ne)družinske vezi so ga povezovale z njegovim pastorkom, vendar predobravnavni narok pač ni namenjen pojasnjevanju, ampak le morebitnemu priznanju in pogajanju o kazni.

»Že ko ste bili zaslišani v preiskavi, ste dejanje priznali,« je možakarju pod nos vrgla okrožna tožilka Alenka Žigman. Polanec ji je prikimaval, a vseeno želel pojasniti: »Žal mi je za to, kar se je zgodilo, a so me sami pripeljali do tega.« Njuno kramljanje je prekinil Polančev zagovornik, odvetnik Igor Majnik: »Gospod priznava dve dejanji, medtem ko tretjega ne priznava. In to, da naj bi poskušal ubiti tudi Murka, ga bomo težko prepričali.« Obtoženi pa je le prikimaval in zatrjeval, da soseda ni videl, ko je streljal. Hkrati je zmedeno pripovedoval, da so si vpleteni zgodbo le izmislili in da je streljal šele zatem, ko naj bi ga pastorek Franci Ficijan in njegova partnerica Andreja Jakšič pretepla in do modric obrcala.

Skupnega jezika v priznanju krivde včeraj na sodišču niso našli. Odvetnik Majnik je zaprosil, da bi se rad s svojim klientom še posvetoval in mu razložil, da mora priznati vse ali nič, saj delnega priznanja na predobravnavnem naroku ni. Zato so se dogovorili za sestanek prihodnji teden na ptujskem tožilstvu, kjer naj bi se dogovorili o vseh podrobnostih priznanja krivde in tudi o višini kazni. O tej ponudbi tožilka Žigmanova včeraj ni želela govoriti, a iz dobro obveščenih virov je slišati, da naj bi bila njena zadnja beseda od šest do sedem let zapora.

Povod za streljanje, ki se je za 48-letno Andrejo Jakšič končalo domala tragično (po naših podatkih naj bi ostala najmanj paraplegik, če ne celo tetraplegik), naj bi bila redna nesoglasja med Francem Polancem in družino Ficijan. Polanec se je v Spodnji Velovlek preselil k izbranki Mariji Ficijan pred 27 leti. Ko je Marija pred dobrima dvema letoma doživela kap, si ni več popolnoma opomogla, po rehabilitaciji v bolnišnici so jo premestili v dom za ostarele na Ptuju. In prav to je bilo eno od jabolk spora med Polancem in pastorkom, Marijinim sinom iz prvega zakona. Kaplja je padla čez rob pred štirimi leti, ko se je k Franciju Ficijanu v sosednjo hišo priselila izbranka Andreja Jakšič.

Nesoglasij med Francem in posinovljencem Francijem naj bi bilo iz dneva v dan več, in to predvsem zaradi Marijine usode, saj naj otroka (Franci in njegov brat Marjan) ne bi dovolila, da bi se mama vsaj čez praznike vrnila domov. »V moji pisarni je bilo že pol vasi. In vsi so v en glas poudarjali, da Polanec ni slab človek in naj ga vendar izpustijo iz pripora,« nam je na hodniku razlagal odvetnik Igor Majnik in poskušal orisati razmerja v majhni vasi nedaleč od Ptuja. Slišali smo tudi, da naj bi Franc Polanec vložil veliko denarja v obnovo stare kmečke hiše, v kateri sta nameravala živeti s partnerico Marijo. Toda usoda jima je prekrižala načrte, mlada Ficijanova pa naj bi Polanca metala iz hiše. »Da sem jo lahko obnovil, sem si sposodil denar. In ker tega ne morem vrniti, sem upniku v zameno ponudil svoj vikend,« je razložil Franc Polanec.

Da je tragične sobote zvečer izbruhnil spor, ki se je končal s streljanjem, naj bi bili krivi avtomobilski ključi njegovega opla astre. Franc Polanec trdi, da sta mu jih Ficijan in njegova izbranka skrila. »Živce so mi pili. Ko sem si uredil grede, so bile naslednjega jutra vse poteptane. Tudi drevesa, ki sem jih sadil, so mi posekali. Povsem sem izgubil živce. Tudi brez vseh dokumentov sem, saj so mi jih ukradli. Saj ne vem, ali jih bom sploh še rabil, saj dvomim, da bom še kdaj šel domov,« je očitke na račun družine Ficijan nadaljeval obtoženi upokojenec.

Na koncu pa je vendarle postalo jasno, zakaj noče priznati poskusa umora soseda Andreja Murka, ki se je tragične noči na dvorišču njune hiše pogovarjal s Francijem Ficijanom in Andrejo Jakšič: »Bil mi je kot sin. Vedno sem mu pomagal. Tudi pred lansko zimo sem mu pripeljal štiri prikolice drv in mu jih pomagal spraviti. Posodil sem mu denar, da je lahko plačal kazen, ki jo je dobil zaradi prometnega prekrška. Zdaj pa naj bi streljal nanj. Nisem ga videl in ne spominjam se, da bi bil tam.« Toda prav Andrej Murko je bil tisti, ki je po napadu Franca Polanca pretepel, da je imel tudi zlomljeno čeljust. Kakšna kazen bo doletela osivelega starca, naj bi bilo znano čez 10 dni.