JESENICE – Odmaknjena par kilometrov od železarskega mesta stoji Blejska Dobrava in tam kotiček, kjer Jeseničani k zadnji poti pospremijo svoje najdražje. Tokrat so prišli mnogi, premnogi, ki nikoli prej niso srečali družine s Slovenskega Javornika, vzhodnega predela Jesenic. Družino Kardašević, ki je razpadla kmalu po novem letu, je zaznamovala smrt najmlajše. Toda dveletna Arina ni zapustila vsakdanjika hipoma, zaradi nesrečnega naključja ali bolezni, ki je ne bi mogli ozdraviti. Otroček, ki je komajda shodil, je svet moral zapustiti v hudih mukah. Kruto pretepena, v nepojmljivih bolečinah, je za vekomaj zaprla svoje očke.
Ne le trdo železarsko mesto, vsa Slovenija je pred dnevi onemela zaradi grozljivih razsežnosti poškodb, ki jih je dobila mala Arina. Ne le prejšnji petek, ko naj bi se zgodilo najbolj nasilno in nagnusno pretepanje bitja, ki se ni zmoglo braniti samo. Že prej so po njej padali udarci, ki so na drobnem, nemočnem telesu pustili otipljive sledi. Arina v nasprotju s tremi sestricami po odhodu ženske, ki jih je rodila, ni živela z očetom Senadom Kardaševićem. Bila je v varstvu matere Sande Alibabić in Mirzana Jakupija, od omenjene nekaj mlajšega novega spremljevalca, ločenca in očeta dveh sinov, ki ju je zapustil. Z okovi na rokah so ju preiskovalci strpali v pripor, saj njihove ugotovitve kažejo na sum hudega zanemarjanja in surovega ravnanja z otrokom, ki je dlje bival v neprimernih razmerah.
Žalost v trenutkih slovesa od male jeseniške deklice Arine je bila tako globoka, da nobena beseda sožalja in sočustvovanja z njenimi sestricami, očetom in ožjimi sorodniki ni ublažila bolečine. Jeseničanke in Jeseničani so se prihajali poklonit deklici že od ranih jutranjih ur. Starejši in mlajši, različnih verskih prepričanj in dojemanj sedanjega trenutka, a vsi z enakim namenom: izkazati spoštovanje spominu na drobno bitjece, ki je trpelo in dotrpelo za štirimi stenami, iz katerih nikoli nihče ni slišal njenega joka. Nekateri obupno jezni na storilca, drugi pretreseni, vsi pa z zavedanjem v sebi, da se to ne bi smelo zgoditi. Ker je oče bolan in živi s skromnimi prihodki, ena od hčerk pa se zdravi v rehabilitacijskem centru Soča, je Slovenija stopila skupaj in za družino se zbirajo prostovoljni prispevki.
»Tridesetega maja je napolnila dve leti, moja mala Arina,« je dejala babica Sadiha Alibabić: »Kupila sem ji tako lepa oblačilca in čeveljce poleg, da bi bila moja princeska še lepša, kot je bila. Videla sem, da so še vsa darila zaprta. Nikoli ni naredila niti koraka v čeveljcih. In nikoli več jih ne bo...« Besede so zamrle. Obstali smo v tihoti pred mrliško vežico številka dve. Kako simbolično, ravno dve leti je imela mala jeseniška deklica.
Sama, pretepena, brez hrane
Oče Senad Kardašević se je skrušeno sedeč ob vhodu mrliške vežice prihajajočim zahvaljeval za podporo v teh težkih trenutkih. »Razmišljal sem o poteku prejšnjega tedna. O hčerki sem nazadnje z njeno materjo govoril na začetku tedna, potem ne več. Ni bilo možno vzpostaviti kontakta. Predvidevam, da se je moralo zgoditi že prej. Kako je bila moja punčka v tistem stanovanju sama in pretepena, pa brez hrane. Le kdaj sta ji nazadnje dala jesti in piti? Saj ni možno, da bi to otroku storil človek, to lahko delajo le psihopati. Nikoli ne bom pozabil teh dni, ki so zaznamovali mojo družino, in nikoli ne bom mogel odpustiti tega, kar so storili moji punčki. Preprosto ne bom mogel.«
Solza v poletnem dnevu se ni dalo prešteti, nizale so se na licih domačih in prišlekov. Nihče ni poskušal skriti bolečine v trenutkih pred slovesom, pred zadnjim slovesom od male jeseniške deklice, ki je odšla tiho, v bolečinah.
Krepko prek tisoč ljudi je prišlo v vročem popoldnevu na pokopališče na Blejski Dobravi. Nekaj pred napovedano žalno slovesnostjo je postalo popolnoma tiho. Tiho, da je dušilo. Otirale so se solze, po kratkem nagovoru se je stopilo navkreber, po zadnjem klancu. Deklico so prenesli v beli krsti. Za njo je stopal oče Senad, vidno strtega so podpirali prijatelji. Tri starejše sestrice so bile v bližini. Ženske, ki je rodila malo Arino, ki je umrla zaradi grozot za domačimi stenami, ni bilo.