FOTO: Zakuril prvič to zimo, pa mu je zgorela hiša

LJUBLJANA – Dober človek je, 76-letni Rado Hočevar. Ljudje ga imajo neizmerno radi. Je popolnoma neškodljiv, malce samosvoj, zato pa poln idealizma in izjemnega srca! Vsakomur, smo izvedeli, je vselej rad priskočil na pomoč.

Tudi zavoljo njegove dobrosrčnosti so bili včeraj njegovi sosedje in drugi župljani, ki – tako kot on – radi in redno zahajajo v štepanjsko cerkev sv. Štefana, domala na robu solz. Nihče mu ne bi niti v najbolj morečih sanjah privoščil tega, kar se mu je zgodilo.

Na Litijski cesti smo nasproti znane kitajske restavracije že od daleč opazili električarje, ki so vzpostavljali nazaj elektriko, videli smo kriminaliste, ki so ravno odhajali s prizorišča, in policiste, ki so odstranjevali varnostni trak.

Že od daleč smo zagledali tudi Hočevarjevo hišo, ki jo je nočni požar – do kraja objedel in razjedel, pokončal.

Na klavrnem dvorišču, ki je bilo včeraj dopoldne nič drugega kot razmočeno in blatno pogorišče, je Rado Hočevar v tišini odstranjeval posledice ognjene ujme.

Prebolel tri pljučnice

»Samo poglej ta kup časopisov,« je Hočevar v tistem kazal – v bistvu – na še edino preostalo, iz česar je bilo še mogoče razbrati prvotno stanje. Vse drugo je bilo črno, sajasto, izmaličeno. »Kar naprej sem jih grmadil v želji, da nekoč v miru sedem in preberem, žal si tega časa nikoli nisem vzel,« mu je bilo vidno hudo.

V zadnjem obdobju je bil Rado – vajen sicer vsega hudega – izjemno slabega zdravja. Pri petih stopinjah pod ničlo, kot je to zimo večkrat pokazalo v njegovem bivališču, je prebolel kar tri pljučnice. Pravzaprav, je priznal, si od zadnje še ni povsem opomogel. Zato je bil dolgoletni pevec in tenorist v cerkvenem zboru pri sv. Štefanu šele to nedeljo, nam je zaupal, sploh prvič letos pri maši. Nakar se je nejevoljno popraskal po vidno ožganem lasišču: »Vso zimo nisem kuril, zdaj pa si samo poglej, kaj sem si šel včeraj narediti, mislim, pa kaj mi je bilo tega treba?!« V ponedeljek zvečer si je po dolgem času – zakuril.

Zagledal se je namreč v zaobljena polenca, zato si ni mogel kaj, da jih dolgoletni zidar – peč je nekoč postavil, nam je izdal, celo slavni operni pevki Norini Radovan – ne bi pahnil v svojo peč. »Pravzaprav sem samo malo zakuril,« se je skoraj opravičeval. Bilo je še pred polnočjo.

»Potem pa sem šel malo ležat, toplo je bilo, poslušal sem radio, jebela, čez uro pa vstanem, kot bi me nekaj opominjalo, a ni bilo nič.« Rado je le še nadaljeval: »Že čez pol ure pa sem zaslišal nekakšno pokanje …« Sprva je pomislil, da so podgane, ki naj bi jih bilo tam vse polno, pa seveda niso bile. Bil je to le začetek konca, ki ga je nakazoval že gostljati dim, ki se je kadil in silil čez vse pore njegovega domovanja! Brž je planil kvišku, »ti ne veš, koliko lamberjev vode sem znosil, pa mi ni uspelo prav nič pogasiti«!

Medtem je že gorelo. Za nameček je imel pri vratih še butarico iz gorljive trte, ki jo je hranil za nekoga. In ko je ogenj slednjič pririnil še do vrat, je bilo seveda že prepozno. Vrata so zgorela, zatem pa še celotna Radova hiša.

Zdaj ve, da je bila po vsej verjetnosti kriva prav iskrica, ki je nenadoma iz peči skočila na drva in na drugo Radovo imetje, ki ga je imel, priznava, nametano tam zraven.

Vse je šlo

Ob njegovem pogorišču je bilo vse več ljudi. Na pomoč je priskočil tudi župnik Stane Bešter. Prijateljsko mu bodo za začetek, ta pa je najtežji, že nekako pomagali. Tam je bil tudi sosed Janez. »Gasil sem, pa nisem mogel, nisem mogel,« mu je skrušeno priznaval Rado.

»Pa kje se je začelo, pri štedilniku?« je zanimalo soseda.

»Peč, peč je bila!«

»Jebela, pa saj si čisto požgan po glavi?!« je Janeza pošteno zaskrbelo, ko je videl na njem še svežo rano.

»Veš, jaz sem šel kar v ogenj, rešiti, kar se je dalo, pa ni bilo haska, vse je šlo, vse,« je negodoval Rado.

»A vode tudi nimaš?« je opazil Janez. »Veš kaj, dostavili ti jo bomo!«

»Pa saj se ne mudi,« je poskušal Rado ostati trden.

Janez je v nemočnem sosedu zaznal izjemno stisko. Kmalu bi zajokal: »Ali bi se strinjal, Rado, da bi stopili skupaj in ti pomagali?«

»Pa Janez, saj ti pravim, le zakaj bi vas matral?!«

»Vsaj streho, a veš, drugo boš pa že kako!« Janez je pomolčal, nato pa: »Veste, ljudje bi že dali, samo zorganizirati bi se bilo treba.«

»Resnično, ampak meni je prav nerodno,« se Rado Hočevar ni mogel otresti svoje skromnosti.

»Kaj ti bo nerodno, Rado, nehaj!« pa ga je za hip prizemljil kar njegov sosed.

»Ti ne veš, kako je bilo vroče?!« ni mogel pozabiti prijazni pogorelec. »In kako prazna je bila tedaj Litijska cesta,« se je še spominjal. »In da sem bil res tako neumen?!«

Za hip so ga sicer že prej pomirili vselej vestni gasilci, ki so svoje opravili že ob 1.40, pozneje pa še njegovi prijatelji, ki mu bodo gotovo pomagali. Kot bi tudi on njim.

»Marjan, veš, hotel sem se le pogreti, res, čisto malo zakuriti,« se je skromni mož, ki večkrat pozabi nase, naslonil slednjič še na drugega soseda. »Pol ure sem gasil, nič koliko vode znosil, pa nisem mogel nič.«