REŠTANJ – Bil je pozen sobotni večer, ko sta Milka Pečnik in Josip Ogrić iz Reštanja, slikovite in razvpite vasi pod Bohorjem, kjer se pogosto dogajajo nenavadne reči, legla k počitku. Z njima je bil v hiši tudi pes čuvaj Medo, ki je do tistih, ki jih pozna, prijazen, na tiste, ki so mu tuji, pa renči na vse pretege in jih ne spusti v hišo. Šele ko ga 90-letna gospodarica Milka umiri in mu veli, naj leže, sme tujec prestopiti prag njihove hiše.
Telefon v štedilnik
In tako so nedavne mrzle noči, ko se je Josip, Jože ali Joža, kot mu pravi Milka, počutil nekaj slabo, vsi trije mirno spali. Ko naenkrat Milka zazna, da nekdo hodi po hiši in sveti z malo baterijo. Medo je mirno dremal, niti bevsknil ni, Milka pa je skozi odprta vrata videla v kuhinjo, da nekdo nekaj išče pod kavčem. »Joža, Joža, kaj pa je, si padel? Daj, prižgi luč,« je v kuhinjsko poltemo govorila Milka, misleč, da je tam Josip. Nato je oseba, ki je prej nekaj iskala pod kavčem, in ni bil Joža, vstala in se napotila v sobo, kjer sta spala Milka in Josip. »Policija, dokumente,« naj bi govoril moški. Josip, ki je prej spal, je videl, da imata moška, ki naj bi bila močnejše in manjše postave, tretjega ni dobro videl, čez usta masko: »'Masko dol, masko dol,' sem kričal, 'policija nima mask!'« Eden od nepovabljenih prišlekov ga je pretipal, nato pa se odpravil proti Milki. Segel je pod njeno jopico, v kateri je spala in na katero ima pripeto denarnico z denarjem. »To je bil nekdo, ki točno ve, kje hranim denar,« je odločna Milka. Ko je zamaskirani vlomilec vzel denarnico z 250 evri, naj bi rekel: »Tu imaš,« in denarnico z denarjem vred položil na mizo.
Milka in Joža sta vstala, hotela sta prižgati luč, pa sta ugotovila, da je bila žarnica odvita. Hotela sta poklicati policijo, pa je bil hišni telefon nem, saj so nepridipravi očitno že prej kolovratili po prostorih in prerezali kable. Edina rešitev je bil klic z mobilnega telefona, a se je izkazalo, da so vlomilci vzeli baterijo iz njega, aparat pa vrgli v štedilnik, v katerem je še prasketal ogenj.
Nočeta v dom
Zjutraj sta se spomnila, da lahko telefonirata z Josipovega telefona. Imel ga je v suknjiču, ki je bil obešen v drugi sobi, in se tisti večer, ko sta bila vsa zmedena, a srečna, da se je vlom oziroma rop zanju kolikor toliko dobro končal, nista spomnila nanj. Poklicala sta policijo in ti so ju okrcali, zakaj nista poklicala že ponoči. Ogledali so si kraj dejanja, in kot pravita naša sogovornika, so menda ugotovili, da so vlomilci prišli skozi vhodna vrata, saj so bila ta večer odklenjena. Še preden so se lotili Milke in Josipa, naj bi prebrskali tudi sosednjo sobo, domačijo pa zapustili skozi ograjo pri vinogradu. Po naših podatkih policija preiskuje nenavadni rop, vendar uradnih podatkov še ni.
Zdaj, ko sta se nekoliko umirila po prestanem strahu, Milka in Joža tuhtata o ropu in razvijata svojo teorijo. Domnevata, da so ju roparji želeli le ustrahovati, vse to pa naj bi bilo povezano z njunim morebitnim odhodom v dom starejših občanov. Milka je že pred desetimi leti oddala vlogo za dom, za vsak primer, če bi bilo treba in da bi jo čakalo prosto mesto. Le dan prej naj bi jo obiskala socialna delavka, s katero naj bi se pogovarjala o varstvenem dodatku, ki da jima pripada, obema skupaj le eden, in predlagala, da bi šla z Josipom v dom, kjer bi imela boljše razmere in boljšo oskrbo, kot jo imata v svoji hiški, kjer ju pestijo številne bolezni in nepokretnost in nista več kos položaju. Toda starostnika v dom nočeta, saj se, kot pravi Milka, bolje počutita med zidovi svoje hiše.
Želi si mlade družine
In medtem ko Milka in Josip bolj ali manj odkrito s prstom kažeta na socialno službo, ki naj bi ju bila vesela v domu, saj bi sama poravnavala stroške, pa so na Centru za socialno delo Krško ogorčeni in ostro zavračajo kakršne koli očitke glede navedb Pečnikove, češ da naj bi bili njihovi zaposleni nočni roparji. Kot pravi direktorica Marina Novak Rabzelj, gre za ostareli par, pri katerem zaznavajo starostno onemoglost in zdravstvene težave. »Opažamo, da je njuna oskrba neprimerna glede na težave, ki jih imata, vendar ne sprejemata ponujenih oblik pomoči, med njima so pogosti konflikti, nimata ustrezne socialne mreže,« pojasnjuje direktorica. Dodaja, da se na njihovo službo obračata tudi zaradi uveljavljanja pravic iz javnih sredstev. V sklopu programa socialno vključevanje posebno ranljivih skupin jih prek javnih del redno obiskuje njihova delavka, povezujejo se tudi s patronažno službo. »V sklopu pomoči na domu redno dostavljamo paru topli obrok, gospe pa po potrebi pomagamo pri opravilih, kot sta umivanje, preoblačenje, kar pa pogosto zavrača, ker meni, da tega ne potrebuje vsak dan,« pove direktorica CSD Krško. Vodja pomoči na domu vsak teden po telefonu komunicira s Pečnikovo in usklajuje potrebno pomoč, vendar Pečnikova mnenje o tem, kaj potrebuje, spreminja iz dneva v dan, CSD pa se poskuša prilagajati njenim potrebam. »Nad gospo ne izvajamo nobenih pritiskov, naša oskrba je kakovostna, menimo pa, da za njeno oskrbo ni primerno poskrbljeno,« dodaja direktorica in se sklicuje na kodeks etičnih načel v socialnem varstvu.
In medtem ko CSD ponuja ostarelemu paru ustrezne oblike pomoči, bi onadva rada ostala na svojem domu. Tako vsaj v imenu obeh pravi Milka, ki je v Reštanj, na dom svojega že zdavnaj pokojnega moža, prišla iz Bosne. Včasih ji je žal, da je med vojno, ko je bila v partizanih, ni dokončno usmrtila krogla, ki jo je oplazila, spet drugič je, čeprav skoraj nepokretna, polna življenja in si v svoji bližini želi mladih. »Da bi imela nekoga, ki bi skrbel za naju, nama kuhal, da bi naju prevzel, in potem bi mu prepustila domačijo,« pravi.
To je enkrat, pred desetimi leti, že storila. Postala je preužitkarica, a ji je bilo kmalu žal. Z družino, ki sicer ni živela v njeni hiši, ampak je prihajala k njej in ji poskušala pomagati, je bila pravo vojno. »Mislila sem, da bodo mladi zame skrbeli kot za svojo mamo, potem pa sem se morala za svoje pravice pravdati na sodišču,« je povedala Milka, prepričana, da jo je želela mlada družina ugonobiti. Njeni tedanji prevzemniki pa: »Teta Milka nam je nagajala na vsakem koraku; populila nam je solato na vrtu, obtožila nas je, da ji krademo stvari.«
Po dolgoletnem pravdanju je Milka dobila domačijo nazaj. In zdaj si spet želi, da bi k njej prišla nova mlada družina. Še prej pa bi rada razjasnila minuli rop, ki je vse prej kot navaden. Tudi za Reštanj.