FOTO: Vladetu odmrl delček srca, krivi so zdravniki?

KRŠKO – »Te majhne bolnišnice, kot denimo Brežice, so po mojem mnenju zelo nevarne. Lokalna skupnost se slepi, da imajo bolnišnico. Ampak to je lažna varnost,« je bil na krškem okrožnem sodišču, kjer svojci pokojnega Vladeta Rokvića Splošno bolnišnico Brežice zaradi domnevnega nestrokovnega zdravljenja tožijo za 161.239 evrov, odkrit specialist kardiologije in vaskularne medicine ter intenzivne medicine na UKC Ljubljana Marko Noč. Njegovo osebno mnenje je namreč, da v manjših bolnišnicah pri bolj zapletenih primerih nimajo toliko izkušenj kot v večjih, na primer v UKC Maribor in UKC Ljubljana. »Slovenija si to lahko privošči, ker imamo avtocestni križ,« še meni eden najboljših slovenskih interventnih kardiologov, ki so ga za pričo v tem postopku predlagali Vladetovi svojci.

Noč je bil namreč tisti, na katerega se je 8. januarja 2012 zjutraj oziroma 12 ur po reanimaciji nesrečnega Vladeta obrnil brežiški zdravnik. »Povedal je, da je imel bolnik prejšnji večer srčni zastoj, da so ga 40 minut oživljali in da je globoko nezavesten. Da je na stoodstotnem kisiku,« se je spominjal Noč in nadaljeval, da mu je takrat brežiški zdravnik rekel, da pacient ni sposoben za transport v Ljubljano. Pa tudi, da ima hudo okvaro možganov. Glede na takšne podatke sta se tako odločila, naj ga v Ljubljano ne vozijo. Popoldne tistega dne pa ga je klical zdravnik iz Splošne bolnišnice Izola Jiři Hollan, na katerega so se v velikem obupu obrnili svojci, in ta mu je povedal, da se mu zdi, da je bolnik pri zavesti in da je toliko stabilen, da bo sodeloval pri njegovi helikopterski premestitvi v Ljubljano, kar se je torej zgodilo šele popoldne.

Ko je prišel v Ljubljano, je bilo že prepozno

Ko ga je sprejel, je bil Vlade priključen na umetna pljuča in bil je v šoku zaradi popuščanja srca. Nato je Noč izvedel, da je bil pacient nekaj dni predtem sprejet v celjsko bolnišnico, kjer je bil opravljen stent poseg (vstavitev žilne opornice, op. p.) in da je bil nato premeščen v Brežice, kjer pa je sledil srčni zastoj. Nato je sledilo 40-minutno oživljanje. »Moja prva misel je bila; če ima kdo poseg vstavitve stenta in v par dneh nastane zaplet, da je nastala zapora v stentu in se je zgodila zadušitev v stentu,« je pojasnila priča in dodala, da je to povzročilo srčni zastoj. Pacienta so v ljubljanskem kliničnem centru odpeljali na slikanje koronarnih arterij, in to slikanje je po Nočevih besedah potrdilo, da je bila zapora v stentu. Takoj je sledila operacija, saj je ključno, kot je povedal, da se ta zapora takoj odpre, ker dlje ko mišica ni preskrbljena s krvjo, »bolj bo propadla«. Zastoj krvi so odpravili, a izkazalo se je, da je bila škoda že nepopravljiva. »Ta zapora je trajala tako dolgo, da je del srca odmrl in ni prišel k sebi. Šok se je nato še nadaljeval,« še pravi. Meni, da bi morali brežiški zdravniki po tisti reanimaciji in poznejši stabilizaciji pacienta takoj poklicati v Ljubljano ali Maribor, kjer so zdravniki v primerih takšnih zdravljenj prisotni 24 ur na dan.

»Imel bi 50-odstotno možnost za preživetje, če bi bil takoj po reanimaciji pripeljan k nam,« je še zatrdila priča in dodala, da je v Ljubljani eden najboljših svetovnih centrov za te bolnike. V celoti se je strinjal z mnenjem uglednega kardiološkega strokovnjaka, primarija univ. prof. dr. Kurta Huberja iz Avstrije. Ta je po pregledu medicinske dokumentacije v sklepu nedvoumno zapisal, da so v brežiški bolnišnici naredili zdravniško napako. »Pojav akutne stent tromboze samo nekaj dni po uspešni RCA-dilataciji in implantaciji stenta pri NSTEMI je treba oceniti kot usoden. Odlašanje (preprečevanje) takojšnjega transporta tega pacienta v kardiogenem šoku (po inicialno sicer uspešni reanimaciji) z jasnimi (nedvoumnimi) znaki za akutno stent trombozo na intenzivni kardiološki oddelek je pospešilo (pripomoglo) smrt zaradi odpovedi srca. V primeru hitre (urne) premestitve bi pacient z veliko verjetnostjo preživel,« je ocenil avstrijski strokovnjak.

Bolnišnica prepričana, da napake ni storila

No, brežiška bolnišnica nasprotno Huberjevemu mnenju, pa čeprav je ugleden evropski strokovnjak, o katerem, kot pravi Noč, v Sloveniji ne bi smel nihče dvomiti, ne daje velike teže. Bolj kot njemu namreč verjamejo ugotovitvam Zdravniške zbornice Slovenije, ki je v tem primeru izvedla ekspertni strokovni nadzor. Iz njega izhaja, da je bilo zdravljenje Rokvića popolnoma v skladu z veljavno doktrino in sodobnimi evropskimi smernicami zdravljenja bolnikov z NSTEMI, saj je obsegalo ustrezna zdravila in zgodnjo koronarno intervencijo tarčne lezije na DKA, ki je bila odgovorna za aktualno dogajanje. Primer sta podrobneje pregledala Andreja Sinkovič in Vojko Kanič, specialista interne medicine. Sinkovičeva je na sodišču povedala, da je pri ogledu vse zdravstvene dokumentacije ugotovila, da so v bolnišnici pravilno ukrepali, saj je bilo Vladetovo zdravstveno stanje po 40-minutnem oživljanju ogroženo in je bilo treba najprej poskrbeti, da se njegovo stanje stabilizira, šele nato pa zahtevati premestitev. Iz Brežic so tako približno pet ur po uspešni reanimaciji klicali v Celje, a ga tam niso vzeli, ker so odsvetovali transport. Nato pa so ob 7.30 klicali še v Ljubljano.

Tožnike je zanimalo, kdaj bi se to moralo zgoditi, priča pa jim je odgovorila, da ni to nikjer natančno določeno. Z mnenjem avstrijskega izvedenca, da bi pacient z veliko verjetnostjo preživel, če bi ga hitro premestili, se ni strinjala, saj, kot je menila, je morda Huber spregledal, da je bil kar 40 minut oživljan, ali ni bil seznanjen s problemom bolnika. »Možnosti, da bi preživel, je bilo zelo malo,« je še menila in nato na vprašanje pooblaščenca tožečih strank Davida Sluge, ali ni po medicinski doktrini treba narediti vsega, da se pacienta premesti drugam, kjer so možnosti preživetja večje, odgovorila: »Strinjam se.«

No, in kakšno mnenje ima o dveh omenjenih slovenskih strokovnjakih Noč? Ko ga je pooblaščenec brežiške bolnišnice Iztok Starc povprašal o tem, kako na splošno ocenjuje njuno delo, je pred sodnico Tanjo Voglar odgovoril le: »Kako je že tisto, da mi ni treba odgovarjati?«