VELIKE BRUSNICE – »V nedeljski nesreči sem imel pravzaprav veliko sreče,« se je dva dni po obisku Gorenjske nasmehnil čili 80-letnik. Jože Ban iz Velikih Brusnic se namreč še kako zaveda, da bi se lahko obisk Ruske kapelice pod Vršičem zanj tudi slabše končal, sploh ob pogledu na skalo, ki se je sprožila nad njim in pristala v njegovem hrbtu.
V nedeljo je skupina Dolenjcev že navsezgodaj z avtobusom odrinila proti Gorenjski. »Proslave pri Ruski kapelici se udeležujem najmanj 15 let, bil sem tudi član Društva Slovenija – Rusija,« pove in doda, da ga je doslej na slovesnost v spomin na ruske vojne ujetnike, ki jih je med gradnjo ceste čez Vršič zasul snežni plaz, vsa leta spremljala žena Vida, ki pa so ji pred kratkim operirali koleno, in prav zato je nameraval Jože ostati doma. Pa so ga pregovorili, tudi Vida mu je rekla, naj gre.
»Na prireditveni prostor smo prišli med prvimi in letos so organizatorji postavili tudi nekaj klopc. Nameraval sem stati, kot vsa leta, pa so mi rekli, naj vendar sedem. In s prijatelji smo izbrali prvo klopco na desni, postavljena je bila čisto do zemlje. Nad njo je pot in po njej so hodili pohodniki. Eden se je le dotaknil večjega kamna, pa se je sprožil in se skotalil nekaj metrov nižje. Pohodnik je zakričal, naj pazimo, a takrat je bilo že prepozno. Tako je zabolelo, da ne najdem besed. Le malo je manjkalo, da me ne bo skala porinila s klopi. Takoj sta bila pri meni tudi pohodnik in njegova žena. Dala sta mi vodo iz nahrbtnika in se opravičevala. Pa saj vem, da nista nič kriva! Zgodilo se je pač in res nikomur nič ne zamerim in nikogar ne obsojam,« pojasni Dolenjec, ki pa so ga zmotile in prizadele razprave na družabnih omrežjih, češ da se pod Vršičem pred prireditvijo ni zgodila nobena nesreča. O njej pričajo Jožetov črni hrbet ter razbolela hrbtenica in kolki. In vest na spletni strani Gorske reševalne zveze Slovenije, kjer so zabeležili posredovanje.
Kako je skala, po pričevanju očividcev naj bi bila težka približno 40 kilogramov, letela nekaj metrov nižje, je videl tudi zdravnik Gorske reševalne službe Kranjska Gora, ki je bil v bližini. S pomočnikom je bil takoj pri Jožetu in mu dal zdravila. A Jože je bil nekaj časa pogumen, počakal je začetek proslave, še slišal govor našega zunanjega ministra, potem pa so ga reševalci odpeljali na urgenco jeseniške bolnišnice. Natančen pregled je pokazal, da je šlo za res močan udarec, zaradi katerega je še dva dni po nesreči oteklina naraščala, zato je Jože pod zdravniškim nadzorom.
»Še zdravnik mi je rekel, da imam srečo, ker imam močne hrbtne mišice, kaj lahko bi si namreč poškodoval hrbtenico,« je razmišljal Dolenjec, ki se še kako zaveda, da je lahko v gorah že majhen kamen tudi usoden: »Ko smo hodili po gorah, smo še kako pazili, da ne bi sprožili kakšnega kamenja. Zato pa so čelade.« Jože ima rad naše gore, sploh Julijske Alpe. »Tam sem bil kot doma. Na Triglavu pa sem bil enajstkrat,« pove Dolenjec, ki je v svojem kraju še kako aktiven, tudi v Društvu vinogradnikov Janeza Trdine, pri organizaciji pohoda po Trdinovi poti in pri brusniških gasilcih. Prav gasilci so mu zaupali pripravo razstave češenj ob prazniku češenj, skupaj s Tonetom Deželanom pa se je kar desetletje in pol boril, da je njihova brusniška hrustavka lani dobila certifikat.
Ko Jože pokaže črn hrbet, ga pobaramo, ali se mu je Gorenjska kaj zamerila in ali se bo pod Vršič še vrnil. »Seveda, še bom šel na slovesnost, že prihodnje leto. Bom pa tako daleč sedel, da ne bo nič vame priletelo,« se je nasmehnil. In se zahvalil prav vsem, ki so mu pomagali, še posebno reševalcem pod Vršičem in zdravstvenemu osebju v jeseniški bolnišnici.
