FOTO: Urški zgorel dom na rojstni dan

PONIKVA PRI ŽALCU – Predzadnji majski dan je bil za Urško Veselič običajen dan. S hčerko Eleno, ki bo avgusta postala polnoletna, sta bili doma sami, saj je bil oče Igor Likavec že nekaj dni v Nemčiji na enem od usposabljanj za službo, ki se mu obeta v kratkem. Dan se je že skoraj prevesil na 31. maj, ki pa bi bil za Urško bolj poseben, saj je praznovala 38. rojstni dan. A namesto da bi se ga veselila, se je že na začetku spremenil v najhujšo nočno moro.

Kot bi padala toča

Temperature so bile v sredo čisto poletne, zato je Urška za računalnikom, kjer je še malo brskala po svetovnem spletu, obsedela v samih spodnjicah in majici. Ura je bila okoli polnoči, hčerka je že zaspala, ko se je Urška pred spanjem namenila še v kopalnico. 
»Takrat pa slišim neko čudno šumenje, kot bi padala grozna toča. A zunaj ni bilo niti dežja, kaj šele toča. Zbudila sem Eleno, da je prisluhnila šumenju še ona. Nagovarjala sem jo, da bi šli skupaj pogledat, kaj neki se dogaja, in bi odprli vrata, a Elena ni bila za to. Kar skozi ključavnico je pokukala, takrat pa zagledala ogenj,« se požara, ki je izbruhnil na ostrešju večjega zadružnega doma na Ponikvi pri Žalcu v sredo nekaj po polnoči, spominja Urška. Prizna, da jo je v hipu zajela panika, saj je bolj slabih živcev. 
V samih spodnjicah, majici in bosa je stekla po stopnicah ven, Elena pa za njo. Vpili sta, da gori. Eden od sosedov je sprva mislil, da je Urški v kuhinji kaj padlo s štedilnika in je zato zagorelo. Vzel je dve steklenici vode, in stekel po stopnicah, misleč, da bo vse uredil. A ga je ogenj ustavil že na stopnicah in do stanovanja čisto na vrhu ni več mogel. 
Medtem so sosedje že poklicali gasilce, ki so, kot smo že poročali, prihiteli na kraj požara iz kar desetih društev, z ognjem pa so se borili kar štiri ure. Urška pa je tudi bila tista, ki je poleg gasilca, ki se je na srečo, kot so pozneje pokazale preiskave, le lažje poškodoval, prav tako potrebovala zdravniško pomoč. Zaradi šoka, ki ga je doživela. Najbolj se je bala, da bo poleg vseh drugih stvari v stanovanju zgorela tudi njena torbica, v kateri je hranila nekaj z muko prihranjenega denarja. A na srečo ni in je ostala, kot se je izkazalo, skoraj povsem nepoškodovana. 
»Ven sem letela le s telefonom v roki, ničesar drugega mi ni uspelo vzeti, saj je že preveč gorelo in bi bilo preveč tvegano,« nam je pripovedovala Urška, ki pravi, da se je v življenju nenehno drži smola. Pa ne samo nje, vse družine.

En dom že izgubili

»Ta šok sploh ni bil prvi, ki sem ga doživela v življenju,« nam zaupa. »Pred malo več kot dvema letoma sem tako rekoč čez noč zbolela. Odpovedale so mi noge, zaprla se mi je voda in tudi blato. Najprej so mislili, da imam tumor v hrbtenjači, morda celo rakast. Urgentno so me operirali, a se je na srečo izkazalo, da mi je le počila neka žilica in je iz tega nastala krvna tvorba, neki hematom, ki ni bil smrtno nevaren. Spet so me postavili na noge, a imam od takrat priznan status invalida, zato prejemam 200 evrov invalidnine ter razliko do socialne pomoči. Dela pa seveda ne dobim in sem brezposelna,« pripoveduje Urška.

Službo pa je izgubil v tem času tudi Igor, ki se je prav tako spopadal z eno od redkih bolezni, a jo na srečo premagal. Zaradi kredita v švicarskih frankih, ki ga zaradi čez noč naraslega obroka nista več mogla odplačevati, sta enkrat že izgubila dom. Starejšo hišo, ki sta jo kupila, zato sta oba pristala v postopku osebnega stečaja. Urška tudi pove, da sta se z Igorjem zaradi vsega hudega za nekaj časa celo razšla, ko pa je Igor odšel v tujino, sta se dogovorila, da bo prevzela vso skrb za njuno Eleno. In zdi se, da je prav ta nesreča družino znova zbližala in povezala.

Vsi pomagajo

Medtem ko je Urška prvo noč preživela v bolnišnici, so Eleni streho nad glavo ponudili dobri sosedje. O tem, kaj se je zgodilo, pa je prav Elena obvestila očeta. »Telefon sem imel ponoči seveda na tiho, ko sem šel okoli tretje ure zjutraj na stranišče, pa sem videl, da me je klicala hčerka. Seveda sem takoj poklical nazaj, in ko se je oglasila, mi je dala na telefon kar gasilskega poveljnika, ta pa mi je povedal, kaj se je zgodilo,« pripoveduje Igor, ki je še isto noč sedel v avto in se iz Nemčije odpeljal proti domu. 
Hvaležen pa je uslužbencem občine Žalec, saj so družini takoj ponudili nadomestno stanovanje v Žalcu. »Tako županu Janku Kosu kot Rdečemu križu in Karitasu ter številnim drugim ljudem ter gasilcem smo hvaležni, ker so nam vsi takoj ponudili roko. Odziv je bil neverjeten, sploh po objavi na družabnem omrežju in ko se je v zbiranje pomoči aktivno vključila moja sestrična Milena Finster iz Maribora,« pove Igor. 
Nadomestno stanovanje prav zdaj pleskajo, nekaj je v njem tudi že pohištva, kaj vse bodo še potrebovali, bodo vedeli v teh dneh. Zato je najbolje, da se tisti, ki bi družini Veselič in Likavec želeli pomagati, obrnete na Rdeči križ ali Karitas v Žalcu, kjer zbirajo pomoč. In ta bo zagotovo prišla v prave roke. Sekretar žalskega Rdečega križa Matjaž Črešnovar pa nam je povedal, da bodo zbirali pomoč in pomagali tudi mlademu paru Sebastjanu Čelofigi in njegovi Moniki, ki sta pred kratkim prav tako ostala brez strehe nad glavo. Ogenj, ki je bil posledica udara strele, je namreč uničil njun bivalni vikend v Letušu, v katerem sta si nameravala urediti dom in sta v njem velikokrat prespala, o čemer smo prav tako poročali v Slovenskih novicah.