TRŽIČ – Skoraj natanko leto potem, ko se je v Tržiču v silosu za sekance z ogljikovim monoksidom usodno zastrupil 74-letni Peter Smuk, nekdanji poslanec in tržiški župan, je v sredo zvečer v stari in obnove zelo potrebni hiši v starem jedru nekdaj cvetočega šuštarskega mesta podobna smrt doletela starejšo občanko Lidijo Novak. Le da je šlo za popolno neznanko in tudi veliko samotarko. Malo ljudi bi vedelo kaj povedati o življenju pokojnice, samo to, da je imela sina in vnuke, morda tudi hčerko. Le za njenega ogromnega psa, ki je umrl z njo, so vedeli, saj je bil to njen najboljši prijatelj.
Posumili na monoksid
Kot izvemo od Marjana Toporiša, vodje intervencije Prostovoljnega gasilskega društva Tržič, je sin pokojnice v sredo proti večeru poklical na policijo, da se mu mama že nekaj časa ne javlja. Policija je nato gasilce zaprosila za tako imenovani tehnični poseg odpiranja vrat, in ko so to ob 20.44 storili, so našli mrtva gospo in njenega psa. »Peč na petrolej je še gorela, okna pa so bila vsa zaprta. Peč smo ugasnili in takoj posumili, da bi lahko bil vzrok smrti ogljikov monoksid, zato smo opravili testiranje in namerili več kot 32 enot. Alarm je takoj zapiskal, kar pomeni, da je bila vsebnost monoksida verjetno kar velika.«
Bojan Kos s Policijske uprave Kranj nam je razložil, da raziskave še potekajo in da bodo natančen vzrok smrti potrdili šele po opravljeni obdukciji. »Niso pa na truplu našli nobenih znakov nasilja,« je še povedal.
Tržič je po smrti samotarke Lidije dobil novo hišo groze Peter Smuk, ki je 2. februarja lani umrl zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom, je bil v Tržiču zelo znana osebnost. Bil je namreč nekdanji tržiški župan, poslanec in direktor Slovenske hranilnice in posojilnice, ki pa je žalostno propadla. Kot upokojenec se je ukvarjal s podjetništvom in na dan nesreče je poskušal popraviti okvarjeno peč v kletni kurilnici in zalogovniku lesnih sekancev. Ob tem je prejel smrtni odmerek ogljikovega monoksida, ki pa bi bil skoraj usoden tudi za njegovega sina Boštjana Smuka in še enega soseda, ki sta prihitela na pomoč. Pri reševanju so se zastrupili tudi člani zdravstvene ekipe iz ZD Tržič. |
V hiši so se
dogajale čudne reči
Novakova je živela v Muzejski ulici 5 prav v mestnem jedru, vendar je to v Tržiču, v nasprotju z drugimi slovenskimi mesti, videti bolj kraj duhov kot kaj drugega. Mnoge, nekoč veličastne hiše, stisnjene ob bregovih Tržiške Bistrice, vidno propadajo, nekatere so že zapuščene, nekatere celo porušene, tiste, ki so ostale, pa cvetijo na vseh mestih, predvsem na strehah. Marsikdo, ki je imel možnost, predvsem denar, se je že zdavnaj izselil, v starih zgradbah so večinoma le starejši prebivalci in tisti z najnižjimi dohodki. In se vsak dan sproti borijo za preživetje, nekateri tudi s preprodajo drog in drugimi kriminalnimi dejanji.
Tako nam vsaj povedo sosedje gospe Lidije o delu Tržiča, v katerem je živela. »To je žalostna zgodba. Gospa se je držala zelo zase, mislim, da je bila zelo osamljena. Z nikomer se ni prav pogovarjala, le odzdravila je. Še dobro, da je imela vsaj psa. To je bil njen edini prijatelj. Bogvedi, kaj se ji je zgodilo, v tej hiši so se včasih dogajale čudne stvari,« pove bližnji sosed, ki noče biti imenovan. Kakšne čudne stvari, ga povprašamo. »Ja, v tej hiši je bil njen sosed tisti fant, ki so ga pred nekaj leti ubili, saj se spomnite, šlo je za mamila in njihovo preprodajo.«
Njen sosed je
bil umorjeni Folić
Gre za Rajka Folića, ki se je julija 2015 v bližnji Koroški ulici stepel z Dejanom Pejićem in potem, ko ga je slednji dvakrat boksnil v obraz, padel po stopnicah in obležal mrtev. Pejić, ki se je ukvarjal tudi s kikboksom, je bil lani na kranjskem okrožnem sodišču obsojen na nizko kazen, tri leta zapora, saj je po mnenju sodnice storil kaznivo dejanje povzročitve posebno hude telesne poškodbe, ki je imela za posledico smrt, žrtev Folić pa je že večkrat prišel navzkriž z zakonom. Predvsem naj bi se ukvarjal s preprodajo mamil, bremenili so ga tudi zaradi velike tatvine, poleg tega bi moral biti priča na sojenju po streljanju v jeseniškem lokalu Caffe Inn.
»Ne vem, kdo je bil bolj kriv za njegovo smrt, a ko je še živel, je bilo večkrat zelo glasno in so morali klicati tudi policijo. Tukaj se je zbirala čudna druščina, v glavnem so bili brezposelni in klateži, pa veliko so pili. Velikokrat so se drli vso noč, je pa umorjeni fant zelo rad vozil gospejinega psa na sprehod, tega se tudi spomnim,« nam še pove.
psa. To je bil njen edini prijatelj.
Večkrat
smrdelo po plinu
Pri pogovoru se nam pridruži še soseda Novakove, ki prav tako zelo malo ve o pokojnici. »Bila je čisto zase, do danes niti nisem vedela, kako ji je bilo ime. Sama je bila, edina njena družba je bil pes, včasih pa še papagaj. Samo papagaja že lep čas nisem slišala, včasih se je drl na ves glas. Ta hiša, v kateri živimo, pa ni, da bi človek govoril. Tu vse razpada, streho bi bilo za obnoviti pa še marsikaj. Osem stanovanj je tu notri, a vsakdo se nekako prebija po svoje. Nimamo predsednika hišne skupnosti niti ne vplačujemo za rezervni sklad, predvsem se težko sploh kaj zmenimo o upravljanju hiše. Večina nas kuri na elektriko, gospa pa je očitno imela peč na petrolej. Že večkrat smo vohali nekaj po plinu ali nečem podobnem, smo šli celo trkat k njej, a nam ni hotela odpreti. Z nikomer se ni družila in verjetno tudi ni hotela sprejeti nikogar. Kdo ve, ali so se pri njej kdaj oglasili z bližnjega centra za socialno delo. Tako je tukaj, v tem delu Tržiča, bolje je, če imaš možnost stanovati kje drugje,« je povedala.
Tudi brez elektrike
Tudi zakonca iz sosednje večstanovanjske hiše sta bila nad smrtjo sosede pretresena, a o njej nista vedela povedati nič drugega kot to, da je bila ves čas sama in da celo že nekaj mesecev sploh ni imela elektrike. Menda naj bi si na stara leta dolgčas preganjala z gledanjem televizije, a potem ko je v njenem delu bloka crknila elektrika, ni mogla zbrati niti za popravilo. »Zdi se, da so prej do nje še hodili sin in vnuki pa brat, ki živi nekje pri Kranju, a zadnje čase ni bilo več nikogar. Tudi ne veva, kdaj je svojega psa sploh vozila na sprehode, saj je bil ogromen in zelo prstjen, zoprn. Ves čas je lajal, sploh če je šel kdo mimo ali se z njo pogovarjal. Bil je ljubosumen na vse, a ona je bila tako drobna in suha, da ga sploh ni mogla obvladati. Dokler je bil še živ tisti sosed, ki so ga umorili, ji je malo pomagal in sprehajal psa, potem pa že dolgo ni bilo nikogar. Res čudno, pomislil sem tudi, da morda ni bil ogljikov monoksid, ampak kaj drugega …«
Hiša groze številka ena Nesporno največja hiša groze v tržiškem zaselku Križe je nekdanje domovanje katoliških nun in med drugo svetovno vojno sedež gestapa. Tam je 40-letna Uršula Lonka Prešeren med okultističnim obredom oktobra 2015 s škarjami umorila svojo podnajemnico, 50-letno Ino Henigmann, nekdanjo ženo nekdanjega ministra za pravosodje Senka Pličaniča. Pri tem je bil ves čas prisoten morilkin osemletni sin. Naslednjega jutra je morilka k sosedom stopila po vrečo za smeti in jim povedala, da jo potrebuje za truplo. Na sodišču je bila spoznana za neprištevno, zato so ji izrekli ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na mariborski forenzični psihiatriji. |
Mesto športa in drog
V najbolj ubogem delu Tržiča res ni čudno, da ljudje umirajo zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom, pa tudi da ob tem marsikdo pomisli na druge, manj naravne in bolj nasilne razloge. Po žalostnem koncu številnih nekdaj uspešnih podjetij, samo spomnimo se na Peko, številni delavci v teh podjetjih in njihove družine samo še žalostno životarijo, zato je mestece pod Karavankami še bolj kot po izjemnih športnikih, kot so Bojan Križaj, Žan Košir, Andrej Jerman, Janez Zibler, Andreja Grašič Koblar in še mnogi, žal znano na straneh črne kronike, predvsem po preprodaji drog in s tem povezanih kriminalnih dejanj.
