FOTO: Tako so pokopali ustreljenega policista in zdravnika

DIVAČA, KOPER – Teden se je začel z grozljivim strelskim pohodom v izolski bolnišnici, v katerem je Darko Gregorič umoril zdravnika Luisa Guillerma Martineza Bustamanteja in policista Iva Žnidarčiča, ranil še enega policista, Ljuba Krajnca, ter na koncu sam umrl v toči krogel. In v črnini se je končal. K večnemu počitku so včeraj položili obe žrtvi.

Tjulnji v špalirju

Pogreb Iva Žnidarčiča se je odvijal v petkovem popoldnevu na pokopališču Vremski Britof, slab ducat kilometrov od Divače, kjer je pokojnik bival. V dopoldnevu je bila mrliška vežica – ta stoji nekaj sto metrov od cerkve Marijinega vnebovzetja ter tik ob pokopališču, kjer je Ivo končno našel večni mir – polna žalujočih svojcev, h katerim so že pred poldnevom pristopali ljudje v modrih uniformah ter črnih oblekah in izrekali sožalje.

Kolona policijskih vozil se je nabrala v zgodnjem popoldnevu, slovo so žalujoči začeli jemati po 16. uri, z govori nesrečnemu policistu. »V čast nam je bilo delati s tabo, zato vedi, Ivo, da te tjulnji nikoli ne bomo pozabili. Zdaj imaš drugačno moč, zato nas čuvaj in se nam kdaj pa kdaj nasmehni,« so bile besede, s katerimi se je od umorjenega kolega poslovil komandir na postaji prometne policije Koper Mitja Palčič. Tjulnji, kot je komandir ljubkovalno imenoval svoje sodelavce, so naredili špalir na motorjih v pozdrav tovarišu, in marsikdo se je zavedal, da bi lahko bil namesto Iva sam v bolnišnici, slišal strele in stekel na pomoč...

O nesrečnem policistu Ivu smo izvedeli, da se je rodil 19. junija 1973 v Famljah. Ob materi Mariji in očetu Albertu je imel sestro Ano in brata Sama, kljub napornemu delu na domači kmetiji pa se je po končanem osnovnem šolanju odločil za poklic strojnega tehnika. Zaposlil se je v podjetju Cimos, a kaj kmalu je vanj zagrizel dvom, ali je to bila prava pot. Gnala ga je želja, da bi počel nekaj, pri čemer bi lahko pomagal ljudem in leta 1999 je padla odločitev. Prijavil se je za kandidata za policista, uspešno končal šolanje in bil nato 10 let policist na policijski postaji Piran. Sodelavci vedo povedati, da je bil bolj zadržan fant, a je bil vedno pripravljen pomagati svojim kolegom.

»Spominjam se, da sem ga na enem od družabnih srečanj vprašal, zakaj se je leta 2009 odločil, da postane del ekipe prometne policije. Brez premisleka mi je odgovoril: 'Motorji, hitri avti in varnost prometa. To je zame.' Res je bilo tako,« de njegov komandir Palčič ter nadaljuje: »Ko sva leta 2011 postala sodelavca na prometni policiji v Kopru, sem začel spremljati njegovo delo. Bil je dober, pošten, strokoven in vedno pripravljen pomagati, tako kolegom v operativi kot tudi vodstvu enote. Maratonec, kolesar in krvodajalec je vedno zastopal našo enoto. Skupaj sva zastavila cilje in kaj kmalu je dokazal, da ima tiste človeške vrednote, ki so ga pripeljale do vodje patrulje.«

Praznina

»Žal, dragi Ivo, uresničilo se je tisto, česar sem se kot komandir, ki ima rad svoje sodelavce in sodelavke, najbolj bal. Usoda je izbrala tebe. Tvojo življenjsko pot je prekinil neznanec, ki te ni nikoli videl, nikoli spoznal in nikoli začutil tvoje topline in predanosti,« je sklenil komandir Palčič ter še citiral filozofa Feruccija, ki je zapisal, da smo ljudje kot angeli z eno perutjo, zato lahko letimo le objeti. »Dragi Ivo, res je tako. Štiri dni te ni več med nami in vsi skupaj čutimo le eno veliko praznino, s katero se bomo morali soočiti, ko bomo pogledovali proti vhodu naše postaje in nemo iskali tvoj igriv nasmeh ter dobro voljo, ki si jo vselej prinesel s seboj v službo.« Sočutne besede je pokojnemu in užaloščeni družini namenil tudi generalni direktor slovenske policije Marjan Fank, ki je družini že prej obljubil vso mogočo podporo in pomoč: »Najtežja naloga policista je, da pospremi na zadnjo pot sodelavca. Postajam utrujen od številnih tragedij,« je dejal in pojasnil, da so zavestno šli v tvegan poklic in izpostavljanje lastnega življenja: »Gojili smo iluzijo, da se kaj takega ne bo zgodilo ne nam ne našim bližnjim. Ivo je svoj značaj pokazal v zadnjih trenutkih življenja, ko je skušal preprečiti pot blaznežu.«

Potem so se pogrebci odpravili v cerkev, kjer so se obredno poslovili od Iva, za katerega je k bogu prosil tudi duhoven. In ko so žaro končno prekrili s prstjo, je veter raznašal žalost nad zemljo. Žalost, ki se bo zbujala ob misli na človeka, in še dolgo ne bo jenjala.

Vedno je 
bil nasmejan

Mehičan Luis Guillermo Martinez Bustamante je v Slovenijo, v Izolo, prišel na specializacijo, in ostal. »Ker so ljudje tako prijazni...« je nekoč rekel sodelavcem. In si v novi domovini ustvaril družino.

V vežici na koprskem pokopališču so na plan vreli še drugi spomini. »Bil je vselej nasmejan,« je pripomnila njegova mlada sodelavka. Pripovedovanja so razkrivala pokojnikovo predanost poklicu, ki zahteva človeka celega in še pol zraven, neredko tudi na račun družine, mimogrede, Luis Guillermo je zapustil dva majhna otroka.

Prišel je tudi Branko iz Izole. »Bil je moj zdravnik. Pred tedni me je operiral, v sredo bi moral k njemu na pregled, na … pa tole.« Poudaril je še, da je bil Guilermo zdravnik brez primere. »Vselej nasmejan, dolgo te je poslušal, nato te je skrbno pregledal … Njegova dobra volja mi je prinesla pol zdravja.«

Okoli enih je pred vežico na koprskem pokopališču prišla tudi žena z otrokoma, za njo njegova oče in mati, ki ju je, kot so vedeli povedati prisotni, pripeljal s seboj iz Mehike na počitnice.

Prijatelji, znanci, pacienti so postali ob žalni knjigi in svojemu zdravniku zapisali nekaj besed v slovo, niso privolili, da bi jih še enkrat potrla tista demonska sila sedemdesetletnika iz Sv. Antona, ki je dvignil roko nad njihovega priljubljenga zdravnika.

In še nekaj smo opazili, ljudje Luisa Guillerma na zadnjo pot niso pospremili v črnini, kot pri nas veleva tradicija, ampak nekateri tudi v pisanih barvah, ki so spominjale na njegovo dobrosrčno naravo.