FOTO: Skupaj sta plezala, skupaj sta umrla

BOVEC – Koraki, ki so se nam v septembru skupaj z dekliškim čebljanjem usmerili k najvišjemu vrhu na pohodu Sto žensk na Triglav, so nam bili zadnje desetletje skupni. Na predstavitvah dan pred turo je Igor Zlodej puncam vsakič hudomušno povedal, da je bil na Triglavu dvakrat ali trikrat. Nato je, po nekaj trenutkih, dodal: »Ta teden.« Smeha je bilo ob njem zagotovljenega tolikanj, da se je dalo v še tako strm breg zagristi židane volje. Štel je vzpone na očaka, a bil je reden gost tudi drugih vrhov v bližnji in daljni okolici. Poznal je še tako skrite in nevarne poti, a kot ljubitelj gora, ki jih je cenil in spoštoval, nikoli ni zavestno tvegal. Nato se je v soboto ob jutranjih meglenih koprenah v zahodnih Julijcih na južni strani gore Jof Fuart, ki jo po slovensko poimenujemo Viš, zanj in za Tatjano Mazej začela zadnja tura. Od koče Corsi gre do 2666 metrov visoke konice razgledne gore pot, označena kot zelo zahtevna, poleg štirih drugih, enako ali še bolj zahtevnih. Dovolj časa si mora pohodnik vzeti, predvsem zaradi treh malce zahtevnejših zank po srečanju s potjo na Trbiško škrbinico (Forcella di Riofreddo).

Padanje v navezi

Kaj se je zgodilo okoli tristo metrov pod vrhom Viša, bo morda razkrilo šele uradno poročilo italijanskih preiskovalcev, znano pa je, da sta se Igor in Tatjana – zadnji dve leti sta prijateljevala in se skupaj odpravljala na gorske ture – od Zlodejevega vozila na parkirišču Na žlebeh (Sella Nevea) odpravila proti Višu v ugodnih vremenskih razmerah. To je bilo v soboto, toda v torek se Tatjana in njen osebni gorski vodnik še vedno nista javila. Mednarodni policijski center Thorl Maglern na avstrijskem Koroškem je sprožil alarm, stekla je iskalna akcija, ena takšnih, v katerih je Igor Zlodej kot gorski reševalec letalec sodeloval ničkolikokrat. 
Sprva so nad našim predelom iskali s pomočjo helikopterja Slovenske vojske. »V zrak je šel nato še helikopter civilne zaščite Furlanije - Julijske krajine in se okoli poldneva pomikal nad potjo po južnem predelu Viša. Iz plovila so opazili dve negibni telesi, se po jeklenici spustili na tla in …« je zastala beseda predsedniku Gorske reševalne zveze Slovenije Igorju Potočniku. 
»Takoj so spoznali, da jima ne morejo pomagati. Igorja so seveda takoj prepoznali, bil je dober prijatelj z gorskimi reševalci iz Rablja (Cave del Predil), ki so bili v akciji.« Potočnik je povzel informacije iz Italije: »Kot so povedali včeraj gorski reševalci iz Rablja, so ju našli na ledeniškem predelu gore. Bila sta opremljena z derezami in še vedno navezana z vrvjo. Eden od njiju je moral pasti ali zdrsniti in je potegnil drugega za seboj. Okoli sto metrov nižje sta se ustavila.« Ob padanju v navezi sta bila tako hudo poškodovana, da sta umrla.

Gorski samotar

»Igor je bil izkušen gornik, ki je v gorah preživel večji del svojega življenja,« je ob tragediji poudaril podpredsednik GRZS Slavko Rožič. »Moralo se je pripetiti nekaj nepredvidljivega, da se je zgodila takšna tragedija. Zlodeja sem poznal desetletje ali celo več, skupaj sva sodelovala na pohodu Sto žensk na Triglav, na drugih akcijah pa ne, saj sta najini matični postaji Tržič, od koder izhajam jaz, in Bovec, katere član je bil Igor, precej narazen. Ko pa sva prišla skupaj, mi je vedno znal povedati kakšno novo o poteh in vrhovih na Bovškem, ki jih je imel nadvse rad. Spoznal sem tudi, da je neke vrste samohodec, precej tur je opravil popolnoma sam.« 
Predsednik Potočnik povzema besedo: »Več kot polovico dni v letu je bil Igor v gorah, tudi v najbolj nemogočih razmerah. Triglav, Mangart, gore okoli Bovca na naši in italijanski strani so bile njegove, poznal jih je kot svoj žep. Prepoznaval je razmere, bil je izjemno izkušen. Vendar se je zgodilo to, kar se ne bi smelo. Osebno se poznava še iz časov, ko je s svojega Pohorja prišel v policijsko kadetnico v Tacnu, vendar se najini poklicni poti nista nikoli križali, čeprav sem tudi jaz kot policist nekaj časa služboval v Bovcu, a iz mesteca odšel, preden je Igor prispel na Primorsko. Prav v Bovcu je začel spoznavati gorski svet, potem se je vključil v gorsko policijsko enoto in nato še v gorsko reševalno službo, izpit je opravil leta 1990. Bil je strokovnjak za prepoznavanje vremenskih razmer in jih je vestno posredoval v javnosti. Bil je načelen, včasih neverjetno trmast, a v pogovorih vedno z argumentom. Bil pa je samotarski gorniški popotnik, le s Tatjano se je zadnje mesece, kadar je prišla iz Ljubljane, namenjal v gore v družbi.«

Akcijo so sprožili, ker se Tatjana in Igor domačim nista javila. Tako izkušnjo z Zlodejem smo imeli pravzaprav vsi njegovi kolegi. Poklical si ga, pa se ni javil. Vrnil je klic, ko je bil nazaj, v dolini, včasih je, ker je pohajal po gorskem svetu, trajalo tudi kakšen dan ali dva, da si se slišal z njim. Tokrat se po koncu ture ni oglasil. Nikoli več se ne bo. In tega, da je bil prejšnji teden dvakrat na najvišjem vrhu vseh slovenskih vrhov, našim deklicam ob začetku letošnjega pohoda Sto žensk na Triglav ne bo več povedal in jim s smehom pregnal strahu pred vzponom