KOČEVJE – Trume pohodnikov so nemo stopale med mogočnimi smrekami na poti iz mesta ob Rinži do mikavne in vselej obljudene izletniške točke na gradu Fridrihštajn, od koder se je tudi včeraj zjutraj odstrl razgled do najvišjih slovenskih vršacev, pravljična je bila videti tudi Kočevska dolina. Le redkih izmed izletnikov namreč še ni doletela žalostna vest o tragični usodi 35-letnega someščana Saša Žitnika, ki je umrl dan pred tem.
Njegova prijatelja sta na robu stene ob kamnu v travi prižgala svečo. Le zakaj te je vzelo to skalovje, visoko nad domačim pragom, kot da je prešinilo mladeniča, ki je z razglednega stolpa gradu zrl v smeri sobotne nesreče. Za njim je mladenič sočutno odkimal in dodal: »Vsi smo žrtve adrenalina, prijatelj, počivaj v miru.«
| Friderikov grad Grad Fridrihštajn je v začetku 15. stoletja (med letoma 423 in 1425) dal zgraditi Friderik II., sin celjskega grofa Hermana II., za svojo ljubico Veroniko Deseniško, s katero se je po smrti prve žene Elizabete Frankopanske tudi poročil. Grad v glavnem propada, a ostaja pohodniško prepoznaven. Pred leti je v okolici umrl starejši moški, na plezalni steni pa se je hudo poškodovala planinka z Reke. |
Usodno skalovje
»V soboto okoli druge ure sem sredi gozdne poti proti Mestnemu vrhu slišal zavijanje siren in kmalu zavil na cesto, kjer so me prehitela vozila gorske reševalne službe. To ne kaže na nič dobrega, sem si mislil. Pod gradom je že stala policijska patrulja. Vrnil sem se nazaj, ne vedoč za tragedijo sobotnega popoldneva,« je v skupini potrtih pohodnikov razlagal Jože iz Kočevja.
Na ličnicah moža z zvrhanim košem planinskih izkušenj, ki je na grajski plato stopil s prijateljem, se je zaiskrila sveta jeza zaradi zvitega kola, na katerega je bila pritrjena pred tremi leti zasajena lipa. »Tudi druge, deset metrov proč, se je nekdo lotil, in sicer tako, da je skopal zemljo do korenin … Moj bog, od kod neki kri,« ga je prešinilo ob pogledu na sledi, utrte po travi in na kamnu.
| Kot rezilo noža v srce Novica o Saševem tragičnem padcu je »kot rezilo noža zarezalo v srce«, je zapisala njegova prijateljica Nives na facebooku: »Kar odšel si v neznano. V srcih je le bolečina in solze so v očeh.« Njegov prijatelj Aleš se spominja: »Živel si polno življenje, ki ga bo težko razumel nekdo, ki tega ni nikoli izkusil. Nisi se pustil ovirati na svoji poti in po njej si stopal preudarno.« Nato Aleš še ugotavlja, da so čudna pota usode: »Toliko težjih vzponov, mnogo nevarnejših situacij, in vse so se rešile ... Odšel si praktično na domačem pragu.« Andrea se spominja, kako se je našel v plezanju: »V tem si se našel in v skalah je bila tvoja duša mirna. Tako, kot je mirna zdaj. Nimam se pravice jeziti nate. Nimam!« Evi je ostal v spominu kot čudovit človek, ki je želel izkoristiti vsak trenutek življenja: »To ti je šlo odlično od rok. Vsak dan si nam kazal, kaj je res pomembno, in ob bedarijah pomahal z roko pod brado, kar je pomenilo 'dol mi visi'. Pogrešali te bomo zelo, ti pa počivaj mirno na drugi strani tega sveta.« T. Š. |
Vidi se, da Jože ve za vsako grajsko stopinjo, tudi za dokaj varno plezalno steno, ki so jo postavili pred dvema desetletjema, razloži pa, da je na pobočju vedno več novih smeri, ki se jih vsak po svoje lotevajo mladi plezalci – celo tako, da na ploščico izpišejo svoje ime in jo pritrdijo na skalovje. Ena izmed teh smeri je bila usodna za Saša.
Vrtal je luknje
Ugiba, kako naj bi se zgodila nesreča. Fant zagotovo ni zgrmel pod steno, kot je slišal, zato sva jo podrobno prečesala. Po sledeh sodeč je svojo smer urejal tako, da je približno meter od roba platoja v skali navzdol, ki je na tem delu dolga okoli dvajset metrov, zvrtal luknjo in pribil objemko, da bi se pripel. V podrasti je prej ali pozneje prežagal tanjše veje; vidne so bile tri.
»Verjetno je usodna poškodba nastala bodisi z žago ali vrtalko,« domneva sogovornik. Takrat naj bi se rezilo globoko zarilo v nogo nad kolenom in poškodovalo glavno žilo, pri čemer je ponesrečeni izgubil veliko krvi. A je še zmogel priplezati na ravno, sodeč po sledeh najbrž tudi nekaj časa hodil, nazadnje pa obležal deset metrov proč od začetka svoje smeri, je dejal prijatelj ob prižigu sveče. Hudo poškodovanega je okoli poldruge ure v soboto našel pohodnik iz okolice Kočevja in sporočil policiji. Mobilni telefon je sicer imel pri sebi, a ga ni uporabil, so sporočili možje postave.
Edini moški v vrtcu
Sašo Žitnik je bil vsestranski športnik: plezalec, pohodnik, kolesar, tekač. Kadar je le mogel, je tekel, nazadnje minuli petek iz Ribnice proti Kočevju, skupaj s prijateljem. Bil je čuteča in razumevajoča duša. Kako ne bi bil, saj je bil že deseto leto pomočnik vzgojiteljice v vrtcu Ribnica, in sicer kot edini moški.
»Ravno v petek sva imela z otroki prvo vajo pred osrednjo vrtčevsko prireditvijo, ki bo junija. Vsi smo se tako pristno ujeli, kot da nas že vabijo na oder. Sašo je znal otrokom hkrati vcepiti mir, igrivost in sproščenost. Zanje je bil vse, zame izjemen sodelavec, lahko rečem, da sem imela to srečo, da sem z njim pet let delila vse najlepše, kar je zapisano v našemu poklicu,« je skrušena ob novici o dragem sodelavcu povedala vzgojiteljica Julka Lesar. Ne more verjeti, da ga ni več, saj ji je vedno govoril, kako srečen človek je. Z zaročenko sta si urejala stanovanje v Kočevju, on pa je še pridno študiral na pedagoški fakulteti v Mariboru. Bil je lepo vzgojen, poln pozornosti in olike. Vsakič, ko je prišel iz Štajerske, je sodelavke presenetil z darili. In zelo je ljubil ribniške hribe. Med premorom v vrtcu se je večkrat podal na ribniško planinsko pot proti Sveti Ani.
