ŠENTJANŽ NAD DRAVČAMI – »Ko sem zjutraj odšla od doma, je bilo še vse v najlepšem redu. S traktorjem sem peljala mleko v dolino. Komaj sem prispela v Dravče, so me že klicali, da gori naš hlev. Dim in ogenj so opazili s sosednjega hriba in takoj poklicali gasilce. Ogenj se je bliskovito razširil. V desetih minutah je bil hlev v plamenih. Brat, ki ima svojo kmetijo na hribu nad našo, mi je dejal, da je slišal eksplozijo, iskre so letele po zraku in še dodatno pospešile požar,« nam je vsa iz sebe pripovedovala 53-letna Ana Žvikart. Zatem se je obrnila proti pogorišču in dejala: »Vse smo izgubili, kar smo imeli, še našega ljubljenega belgijskega ovčarja Meda so zublji presenetili v zaprtem boksu.«
Gospodarsko poslopje, v katerem so imeli Žvikartovi devet krav molznic in štiri prašiče, je zagorelo predvčerajšnjim nekaj po osmi uri zjutraj. Celjski kriminalisti, ki so si ogledali kraj požara, so ugotovili, da je bil vzrok samovžig sena. »To je bilo spravljeno večinoma v balah v skednju,« nam je dejal Marko Žvikart. Ta je bil v času požara na delu v Avstriji, podobno kot njegova sestra Anita in brat Srečko. Ta sicer živi z družino v Vuzenici, a ima nedaleč od domače hiše in pogorelega hleva mizarsko delavnico in je imel v gospodarskem poslopju shranjenih več kot 30 kubičnih metrov suhega lesa.
Brez vode
Čeprav so gasilci hitro po klicu prispeli v idilično vasico nad Vuzenico, pa so takoj opazili, da hleva ne bodo mogli več rešiti. Objekt, ki so ga Žvikartovi zgradili leta 1981 in ga deset let zatem dozidali, je bil deloma lesen, le novejši del je imel zidake in betonsko ploščo. »Ob prihodu je bil požar v polnem razmahu. Osredotočili smo se na reševanje mizarske delavnice in hiše, saj je zaradi izjemne vročine obstajala nevarnost, da se ogenj razširi. Dodatna težava je bila voda, saj v okolici ni primernega omrežja za dovod zadostnih količin vode. Zato smo aktivirali še okoliška društva, ki so nam s cisternami dovažala dovolj vode. Četudi smo je porabili okoli 500 kubičnih metrov, nam razen žage in vitla ni uspelo ničesar rešiti iz hleva,« nam je dejal poveljnik vuzeniških gasilcev Marjan Ovčak.
Objekt je pogorel do tal, v njem so zgoreli tudi krave, prašiči in domači pes. Poleg tega so Žvikartovi ostali tudi brez kmetijskih pripomočkov, ki so jih rabili za živinorejo in delo na travnikih. Domala povsem uničena je tudi aparatura za strojno molzenje krav. »Še dobro, da se to ni primerilo zjutraj in je bilo preostalih 13 krav na vsakodnevni paši na bližnjem travniku. Nečaku, ki je bil povsem slučajno v bližini, je med požarom eno izmed telic v hlevu uspelo odvezati, a je nikakor ni mogel pregnati iz hleva. Vsa prestrašena je letela naravnost nazaj v ogenj,« je dodala Ana Žvikart. Zatem pa pokazala na bratovo kmetijo na bližnjem hribu: »Krave, ki so preživele, smo spravili v bratov hlev. Ne morem vam povedati, ampak živali čutijo, da se je nekaj zgodilo.«
Sosedska pomoč
Kot govori že rek, da prijatelja spoznaš šele v nesreči, so Žvikartovi ugotovili, da imajo okoli sebe veliko dobrotnikov. Sosedje so brez obotavljanja priskočili na pomoč in že včeraj so s skupnimi močmi čistili pogorišče. Medtem ko so moški z delovnimi stroji in traktorji odvažali prikolico za prikolico ožganega lesa, so jih ženske v peklenski vročini oskrbovale s hladno pijačo. »Eni so prišli delat, drugi nam vozijo hrano in pijačo. Res ne vem, kako bi vse zmogli brez teh ljudi,« je dejala Ana Žvikart. Gospodarski objekt so imeli zavarovan, a seveda ne sanjarijo, da bi lahko iz denarja od zavarovalnice postavili nov hlev. Škodo so namreč strokovnjaki ocenili na dobrih sto tisočakov.
Že včeraj so s skupnimi močmi pogorel objekt odstranili. Marko Žvikart nam je dejal, da še ni padla odločitev, kako naprej, to naj bi sprejeli čez vikend. Mama Ana ima svojo idejo in o mlekarstvu noče niti slišati več, čeprav so njihove mlekarice vsak dan dale v povprečju 350 litrov belega zlata. Ker Ana dopoldne bolj ali manj sama dela na kmetiji in mora še oskrbovati 87-letno nepokretno mamo, se bolj nagiba k drugačni vrsti živinoreje: »Otroci so mi zmogli pomagati le popoldne, saj so dopoldne v službah. Moje sanje so, da bi imeli kmetijo z govedom proste reje. Krave bi imele svoje bokse, pasle pa bi se na pašnikih.«
Med pridnimi delavci sta bila tudi Anina vnuka, najmlajša člana družine Žvikart. Čeprav imata skupaj deset let, sta z vsemi štirimi pomagala odpravljati posledice nesreče. Eden od njiju je prišel k babici in ji z otroško prisrčnostjo na obraz pričaral nasmeh: »Bica, prodal bom vse svoje igrače, samo da bomo lahko postavili novo štalo.«
Drugi požar v štirih mesecih Prvi mož vuzeniških gasilcev Marjan Ovčak nam je dejal, da so imeli s predvčerajšnjim požarom že drugo veliko intervencijo v zadnjih štirih mesecih. Sredi maja je zagorelo v velikem gostinsko-stanovanjskem objektu na Svetem Primožu na Pohorju. Medtem ko je bil pri Žvikartovih kriv samovžig sena, so kriminalisti požar na Svetem Primožu okarakterizirali kot dimniški. Tudi s pomočjo vuzeniške občine in njenega prvega moža, župana Franja Goloba, so ostrešje in zunanjost doma na Svetem Primožu že obnovili, pomoč je župan ponudil tudi Žvikartovim, potem ko si je že predvčerajšnjim, kmalu po izbruhu zubljev, ogledal uničujoče posledice. |
