LJUBLJANA – Verjetno je med nami malokdo, ki še ni slišal za Stephena Casiraghija, enega najbolj razvpitih zapornikov v samostojni Sloveniji. Desetega marca letos je prišel s prestajanja dveh desetletij dolge zaporne kazni, pa so ga mediji znova opazili v sodnih dvoranah – le da je tokrat on tožil državo za odškodnino 260.000 evrov, ker je prepričan, da so proti njemu nezakonito uporabili prisilna sredstva in mu vbrizgali pomirjevalo.
Petnajst dni zatem, ko je Casiraghi zadihal svobodni zrak, je znova padel v roke organov pregona: v sobotnem jutru so ljubljanski policisti v središču Ljubljane opazili osebno vozilo renault clio z različnima registrskima tablicama, ki nista pripadali omenjenemu vozilu. Policisti so zapeljali za njim in ga začeli ustavljati, voznik pa je pospešeno nadaljeval vožnjo v smeri Zelene jame. »Tam je vozilo ustavil, odstranil tablici in ju odvrgel, sam pa pobegnil peš med stanovanjske bloke. Policisti so pri pregledu območja 48-letnega moškega prijeli in mu odvzeli prostost,« so zapisali policisti. Kmalu se je razvedelo, da je vozil Casiraghi.
Kupil je dva vrha trav'ce
Casiraghiju je bil zaradi sumov dveh kaznivih dejanj (nevarne vožnje in preprečitve uradnega dejanja uradni osebi) odrejen pripor; vožnja sveže izpuščenega zapornika naj bi bila po policijskem poročilu »predrzna in nevarna, s tako vožnjo pa je ogrožal pešce in nasproti vozeče voznike, ki so se morali tudi umikati z vozišča, da so preprečili trčenje«.
Casiraghija so te navedbe iz policijskih poročil tolikanj zmotile, da se je odločil spregovoriti – poklical nas je iz pripora v Ljubljani ter predstavil svojo plat zgodbe: »To je bila nevarna vožnja, pišejo pa, kot da je ne vem kaj. Bral sem sodno prakso, to je samo prekršek, spet so udarili mimo. Nobena priča ni potrdila, da sem vozil nevarno. Oni so malo preveč napisali. Očitki, kot je nevarna vožnja ali preprečitev uradnega dejanja, so zgolj prekrški. Država bo znova morala plačati nezakoniti pripor,« je vrelo iz njega.
Pa vendar, ga povprašamo, ali je slišal za reakcije po svoji vožnji. »Cela štala je bila, ampak tukaj gre zgolj za prekršek. Priča se je ustrašila, ker so videli lučke in policijski avto, ne pa zaradi mene. Mislim, da iz vsega skupaj ne bo nič, in bom vložil še eno odškodninsko tožbo,« napoveduje Casiraghi. A kot je bilo moč zaznati pozneje, mu je vseeno žal, da je vozil avto: »Če bi imel takrat kak motor ali skuter, bi jim samo pomahal,« pojasni svojo misel do konca.
»Mene niso našli niti v avtu niti na mojem avtu niso našli tablic,« poudarja dejstva, ki jih je navedla policija. Slednji pa niso navedli, kaj so našli: »Vzeli so mi kri, tam v avtu so našli dva vršička, sem na Metelkovi eno travico kupil, so mislili, da sem bil zadet in pijan,« je pojasnil. Po odvzemu prostosti je dobil tudi položnico s kaznijo: »Dobil sem plačilni nalog, v katerem se mi očita isto kot v kaznivih dejanjih in se prekriva: nevarna vožnja, brez smerokaza … Celota je 1240 evrov, polovička bi bila 620 evrov. Ampak kako naj plačam, če sem v priporu?« se sprašuje. Še posebno zaradi dejstva, da je od priprtja izgubil denarni vir: »Najbolj mi gre na živce, da so mi vzeli socialno podporo – pa ni razloga, ker še nisem pravnomočno obsojen. V priporu nimamo stoprocentne oskrbe, ker ne moreš delati in nimaš pravice do zaslužka.«
Hoče odškodnino in opravičilo
Casiraghi zanika, da bi grozil policistom: »Rekel sem, da jim bom dosti dela naredil, in so to vzeli za grožnjo.« Pa vendar, je kaj storil, da je znova za zapahi? »Dobro, malo sem sam kriv. Saj bo. Manj sploh niso mogli narediti, kot da me dajo v pripor. Dal sem zahtevo za varstvo zakonitosti za ta pripor, ker je pretirano, da so me zaprli.« Ima pa voljo za bitko s pravno državo: »Življenje je borba. Ko bo kakšna odškodnina, bo takoj lažje,« pojasni ter spomni, da je bil pol leta za rešetkami brez pravne podlage: »Zahteval bom astronomsko odškodnino za vsako vklepanje, mučenje, poniževanje. Lahko se tožarim pet ali šest let, lahko deset, do evropskega sodišča. Vztrajal bom do konca, ker se ne tožarim z nekim klošarjem, ampak z Republiko Slovenijo.«
Goji upanje, da bo 25. maja ob 9.40 – ko se bo iztekel pripor – stopil na prostost. Ko ga opomnimo, da mu niti ni uspelo zaživeti na svobodi, pa je že nazaj za zapahi, izstreli: »Tudi ne bom zaživel. Ko dobim to odškodnino, me briga za to Slovenijo, malo večjo vas, kaj 'čem tukaj. Meni je vseeno, kje živim. Odvetnik pravi, da ne bom dobil sto jurjev, jaz pa mislim, da bom dobil več, ker bom dosti več zahteval. Eni pravijo, da je sto jurjev denar, ampak zame ni to nič – mislim, ni nekaj, če ti kršijo pravice,« konča daljši monolog.
Casiraghi je priznal, da bi ob naslednji izpustitvi na prostost lahko šel v tujino: »Dobro, imam še čas, ne bom ravno jutri umrl. Šel bi na Kanarske otoke, lahko grem tja. Ali še bolje v kakšno državo, kjer te ne morejo iskati in izročiti. Ampak moral bom počakati odškodnine, ne morem tja brez denarja.« Navedel je še, da bo zahteval tudi opravičilo za pol leta pripora: »To je moralno zadoščenje: da mi minister ali kdo drug izroči ček in se opraviči.«
Najbrž bo preteklo še precej vode v Ljubljanici ob priporu na Povšetovi, preden bo dočakal ta trenutek; še posebno zato, ker proti njemu potekajo še najmanj trije (pred)kazenski postopki.