LJUBLJANA – Preden je v noči na 28. april 2007 trojni morilec Silvo Plut v priporu pogoltnil pest sanvalov, apaurinov in leponexov, je zapisal besede, naj ga pokopljejo z verižico, zapestnico in Svetim pismom. Ali in kaj je še pripisal, pristojni niso hoteli deliti z javnostjo. Vendar pa je Plut tik pred smrtjo napisal (še eno) poslovilno pismo, ki so ga na Povšetovi našli ob njegovem truplu, nekdo pa ga je shranil in se po desetih letih odločil, da nam ga odstopi. Doslej naj tega pisma razen te osebe in morda katerega njenega prijatelja ne bi prebral še nihče. Naslovljeno je bilo na upravnika pripora, vendar ga ta (v tem času je bil v. d. upravnika Boris Bačar) ni nikoli dobil v roke, zatrjuje ta oseba.
V drugem delu stavka priznal umor
Plut je na grozovit način umoril tri ženske. Seštevek kazni zaradi teh zločinov je bil kar 85 let zapora. Petnajst let ga je doletelo, ker je leta 1990 kot 21-letnik zverinsko umoril sovaščanko in vrstnico z Božakovega Marjanco Matjašič. Kar 32-krat jo je zabodel z nožem in ji odrezal ude. Kronisti s sodnega procesa, ki je proti njemu potekal na novomeškem sodišču, so zgroženo poročali, da neprizadeto razlaga, da jo je hotel razkosati na koščke in jih pometati v Kolpo, da je ne bi nikdar našli.
Da je zagrešil še dva umora, pa je Plut vseskozi odločno zanikal, a je v poslovilnem pismu, katerega vsebino torej razkrivamo, v enem samem stavku svoj zadnji zločin, njegova žrtev je bila Ljubica Ulčar z Dolgega Brda, zanikal, potem pa priznal. »Nimam več kaj prikrivati in zadnjikrat v tem življenju povem vam in vsem, da Ulčar Ljubice nisem ubil, da me je v to prisilil Hubert Ocvirk,« je poskušal sokrivdo za zločin iz leta 2006 prevaliti na svojega znanca.
Pomenljivo sicer je, da je ravno Ocvirk, ko so Plutu sodili za ta umor in ga obsodili na 30 let zapora, na sodišče prikorakal s pismom, ki mu ga je po aretaciji zaradi umora Ulčarjeve s Povšetove poslal prav Plut in v katerem se je ta pokesal: »Prejmi lep pozdrav, Hubi. Vem in zavedam se, da nisem storil prav in sem naredil veliko sramoto tebi in sebi. Žal mi je, da sem vzel mamo dvema otrokoma, in prosim Boga, da me kaznuje. Lepo te prosim, pomagaj mi, nimam več nobenega koleg a...«
Plut je zanikal tudi, da je leta 2004 v srbskem Aleksincu brutalno umoril 25-letno nosečnico Jasmino Djošić, za to kaznivo dejanje so ga sicer v odsotnosti na sodišču v Nišu obsodili na 40 let zapora. »Tudi povem, da me Srbija po krivem obdolžuje umora, in poudarim, da tiste punce nisem ubil, ubil jo je Srdjan Živković, ki je bi plačan za to od partnerja te punce,« je v pismu zvalil krivdo na svojega srbskega pajdaša. Resnici na ljubo je Živković takoj po umoru Djošićeve izginil v neznano in ga Srbija še vedno išče s tiralico zaradi sodelovanja pri tem zločinu. Toda Plut je bil nedvomno tisti, ki je umoril Djošićevo; izdal ga je njegov DNK oziroma sledi njegovih zob, s katerimi je nesrečnici odgriznil goltanec in ga po prepričanju preiskovalcev zločina tudi pojedel.
Je pa denimo Plut v poslovilnem pismu priznal, da je skupaj s še tremi sostorilci leta 2004 oropal pošto na Kresnicah, in tudi zapisal, kdo je bil poleg njega še vpleten. Zaradi tega ropa mu niso sodili nikoli, saj je bila v času njegove smrti za to dejanje proti njemu šele vložena obtožba.
Svoja oblačila bi podaril revežem
In kakšne so bile še poslovilne besede trojnega morilca Pluta, ki jih je zapisal nekaj ur pred smrtjo? »Gospod upravnik, zadnjikrat vas lepo prosim, da pokličete mojega odvetnika Andreja Žabjeka, naj vzame moje stvari oziroma mojo torbo s stvarmi. Nekaj svojega perila imam še na pranju in v skladišču imam dva pasova za hlače, da še ta date zraven. Garderoba, ki je v omari, pa naj gre za reveže, ki nimajo kaj obleči.«
Ni počakal na 1. maj Še preden je Silvo Plut napisal poslovilno pismo upravniku, ga je tudi svoji samaritanki Nataši in ji ga poslal po pošti. Ko je bil namreč v priporu zaradi umora Ljubice Ulčar, ga je ta poleg odvetnika Žabjeka edina obiskovala na Povšetovi. Nekaj časa je bil celo govor o tem, da se nameravata poročiti. V poslovilnem pismu Nataši pa je med drugim zapisal: »Odločil sem se naslednje, da grem pod zemljo, in upam, da mi bo uspelo … Ljubezen moja ljubljena, najbolj me pa to boli, ko si mi dejala, da sem se vate zaljubil zato, da te izkoriščam … Vedi dobro, da te bom večno zvesto nosil v svojem srcu … Tudi tvoja pisma bodo poleg, ker jih ne morem uničiti, in tudi tvoje dve lepe prisrčne slike bodo poleg … Upam da mi bo uspelo, da grem s tega sveta v drugi svet … Hotel sem ti povedati na obisku veliko in se posloviti od tebe, ampak mi Bog ni dal. Naslednji torek je praznik in obiskov ni. Ne bom ti pokvaril prvomajskih praznikov in bom počakal s tem, da minejo prazniki … Ne obvesti odvetnika in uprave zavoda … Vedi dobro, da sem imel v sebi čustva in da nisem tak kreten, kot izgledam. Srčno te ljubim, Nataša. Tvoj Silvo.« Zanj usodne tablete pa je nato pogoltnil še pred 1. majem. |
Upravnika je zaprosil še, naj o njegovi smrti obvestijo znanca iz društva za pomoč ljudem v stiski, »če bo pripravljen prevzeti moj pogreb, če ne, naj se me Bog usmili. Sem proti temu, da pokličete mojega brata ali mojega ateta, naj se jima izpolni želja. Vsem skupaj se opravičujem in mislim, da je tako najbolje, in naj mi Bog sodi pravično in pošteno.«
»To so moje zadnje besede in se vsem skupaj opravičujem. Bog mi pomagaj. Podpis: Plut Silvo.«
Pravzaprav so bile njegove zadnje besede v poslovilnem pismu naslednje, pod katerimi se je nato še enkrat podpisal: »Še to vas prosim, ko me boste pokopali, da mi date poleg Sveto pismo, ker je moja osebna last. Hvala! Amen!«
Želja glede tega, kako naj bo pokopan, se mu zagotovo ni uresničila, nasploh so bili veliki križi in težave s tem, kje ga sploh pokopati. Ko so ga pristojni hoteli nekaj dni po smrti zagrebsti na Žalah, so se svojci tam pokopanih odločno uprli, da bi bila njegova žara kjer koli v bližini njihovih najbližjih. Šele dva meseca pozneje so žaro s Plutovim pepelom v največji tajnosti le dali v zemljo. In še pet let je moralo miniti, da nam je eden od zaposlenih na tem pokopališču razkril približni kraj zadnjega počivališča serijskega morilca: »Blizu hribčkov za raztros pepela je. Če gledate iz smeri križa proti spomeniku, je livada, v prvi tretjini te livade je zakopana njegova žara.«