CELJE – Velenjčan Romeo Bajde naj bi nekaj dni pred zločinom o svoji partnerici ter materi njunih dveh sinov Lidiji Škratek nekomu povedal, da ne more prenesti misli na to, da si je izbrala drugega partnerja. Nekako tako naj bi rekel 47-letnik, da se je skurbala z Alešem M. in da zdaj ne ve, ali naj jo zaradi tega ubije. Nekomu drugemu pa naj bi dejal, da jo bo »frdirbal, ker ji rajši hodi na grob prižigat svečke, kot pa da jo vidi z drugim«.
Za sodišče to ni bil umor
Tožilstvo ga je preganjalo, ker je konec decembra 2016 umoril 13 let mlajšo Škratkovo. Bila sta na koncertu v velenjski Rdeči dvorani, ko sta se vračala proti domu, pa sta se sprla. Nekajkrat naj bi jo udaril po glavi, ko je padla, pa jo je pograbil za vrat in zadavil. Njeno truplo je naložil v prtljažnik, se odpeljal do zdravstvenega doma in tam brez ovinkarjenja povedal, da je ubil svojo partnerico.
Ob sklepu sodnega procesa je tožilka Simona Kuzman Razgoršek zanj predlagala 25-letno zaporno kazen zaradi umora iz nizkotnih nagibov oziroma ljubosumja. Vendar je senat celjskega okrožnega sodišča, ki mu je predsedoval sodnik Zoran Lenovšek, očitno bolj verjel Bajdetu, ko je govoril, da dejanja ni načrtoval, da ni bil ljubosumen in da se je zgodilo kot posledica spleta dejavnikov in okoliščin, zlasti pa sprožilnega momenta. Ta naj bi napočil, ko naj bi mu med vračanjem s koncerta Škratkova očitala, da je vse, samo človek ne, da je zafrknil in zajebal ves večer, da bo poklicala policijo in prijavila, da jo je napadel.
Lidija Škratek je umrla, Romeo Bajde se je znašel v priporu, njuna sinova pa sta ostala pri babici in dedku. Izbruhnila je afera Koroški dečki, vendar je celjsko tožilstvo odstopilo od pregona socialnih delavcev in vzgojiteljic, ki so v tem primeru sodelovali. Zato je pooblaščenec babice Marije Otorepec, odvetnik Velimir Cugmas, na okrajno sodišče v Slovenj Gradcu vložil zasebni obtožni akt proti devetim osebam, ki naj bi bile povezane z domnevnimi nepravilnostmi pri odvzemu koroških dečkov iz vrtca v Slovenj Gradcu 30. marca 2016. Tedaj so ju iz vrtca odpeljali brez vednosti starih staršev, pri katerih sta bila začasno nameščena s soglasjem velenjskega centra za socialno delo, ter ju namestili pri rejnikih. |
Sodnik Lenovšek je tako razsodil, da v tem primeru ni šlo za umor, ampak za uboj, ter Bajdeta obsodil na 13 let zapora. Narobe, mu je sporočil senat celjskega višjega sodišča, ki je njegovo sodbo razveljavil ter mu primer vrnil v vnovično odločanje. »Motiva za storitev kaznivega dejanja namreč ni mogoče ugotavljati na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, saj bi to pomenilo, da je umor iz ljubosumja mogoč le v primeru, če bi bilo pri storilcu podano patološko ljubosumje ali blodnjava motnja ljubosumnostnega tipa,« menijo višji sodniki.
Razloga za izključitev ni bilo
Lenovškov senat se bo moral na ponovljenem sojenju podrobneje posvetiti iskanju odgovora na vprašanje, ali nemara v ozadju tragedije le ni bilo ljubosumje in torej nizkotni nagibi, v tem primeru bi morali Bajdeta spoznati za krivega umora, kar bi pomenilo tudi precej višjo kazen.
Vendar ugibanje, ali je šlo za umor ali uboj, sploh ni bilo poglavitni razlog za razveljavitev okrožne sodbe. Ta mora po mnenju višjih sodnikov pasti že zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Ko so namreč med sodnim procesom zasliševali sodna izvedenca psihiatrične in psihološke stroke, so izključili javnost. »Podatki o zdravstvenem stanju so najbolj občutljivi in v tem primeru je ustavna pravica do zasebnosti nad ustavno pravico do obveščenosti,«je razložil sodnik.
Višji sodniki se sicer z njim strinjajo, da je varstvo obtoženčevih osebnih podatkov lahko razlog za izključitev javnosti z glavne obravnave, vendar pa le v izjemnih primerih, ki so že po naravi stvari zaupni in spadajo med najbolj varovane intimne podatke o človekovi zasebnosti.
V tem primeru pa v mnenju komisije za fakultetna izvedenska mnenja ni bilo »ugotovljenega nikakršnega odstopanja v smislu razkrivanja katerih še posebno zaupnih obtoženčevih podatkov, kot na primer o eventuelnih duševnih boleznih, posebnih duševnih zdravstvenih stanjih, o posebnih spolnih nagnjenjih ter podobnih intimnostih, ki bi upravičeno izključevali javnost«.
Sploh pa pri tako hudih dejanjih, kot je bilo storjeno v tem primeru, varstvo osebnih podatkov ne odtehta pravice javnosti do obveščenosti o obtoženčevih osebnostnih lastnostih in njegovem duševnem stanju, je stališče celjskega višjega sodišča.
